VIDA IGLIČAR: V stotih dneh sem spremenila svoje življenje

Pri Mladinski knjigi je izšla njena knjiga z naslovom 100 dni za boljšo mene. 

Ne gre za navadno knjigo, niti ne za klasičen priročnik. 100 dni za boljšo mene je knjiga, ki bi jo vsak izmed nas moral imeti doma. Kaj si danes naredila bolje? Se je zaradi tega kdo počuti bolje? Ti je dejanje prineslo kakšno novo spoznanje? Ne spomnim se, kdaj sem si nazadnje vzela čas in premišljevala o odgovorih na zgornja vprašanja, kaj šele, da bi jih zapisala na list papirja. Kaj pa vi?

Na podcastu Nine Gaspari Lovim ravnotežje sem prvič slišala življenjsko zgodbo Vide Igličar. Pogovor, ki ga, kot je zapisala Gasparijeva v opisu epizode, ne moreš načrtovati. Pogovor o soočanju z izgubo, o čustvovanju in ranljivosti, o strahu in iskanju svoje poti, svojega bistva. Pa seveda o ustvarjanju in želji po učenju. Podcast lahko poslušate tukaj.

Ste umetnica, grafična oblikovalka in ilustratorka. Kdaj ste prvič začutili, da je to tisto, kar si želite početi v življenju? Kdaj ste vedeli, da ste našli svoj "zakaj"?

Zametki ustvarjanja so se zame zgodili že v otroštvu. Odraščala sem v veliki družini in vsi smo se spoznali z mnogo različnimi načini ustvarjanja. Proti koncu osnovne šole sem obiskovala slikarski tečaj pri Metki Gosar Peternel, kjer sem razvijala ljubezen do izražanja skozi barve. Po končani mednarodni maturi na Gimnaziji Bežigrad sem se odpravila na enoletni študij Foundation Studies of Art and Design na De Montfort University v Leicestru. To je bil ključen korak, preizkusna doba, ko sem spoznala, da me zanima grafično oblikovanje. Bolj po naključju sem se vpisala na dodiplomski študij, ki je oblikovanje združeval še z ilustracijo in kljub prepričanju, da nisem nadarjena za risanje, sem se tekom študija otepla svojih strahov in videla, da v tem zares uživam. Svoj “zakaj” pa od takrat naprej le potrjujem in nadgrajujem. 

 

Leta 2017 je pri Grafenauer založbi izšla knjiga Naj ti povem svojo zgodbo, spominski album za stare starše, ki ga je sogovornica vsebinsko zasnovala in oblikovala. Kot pravi je takrat ugotovila, da so ji blizu projekti, ki izpostavljajo pomen odnosov in dobrih zgodb. Ob knjigi 100 dni za boljšo mene pa je prišla močna potrditev, da ji veliko pomeni, če lahko skozi svoje ustvarjanje ozavešča o pomembnosti mentalnega zdravja.

Prav delo je bilo med drugim tisto, kar vas je vodilo v izgorelost. Kako se spominjate tistega obdobja v življenju in kdaj ste ugotovili, da tako ne gre več naprej?

Do točke izgorelosti nisem prišla le zaradi preobremenjenosti z delom, ki je več let skoraj v celoti obvladovalo moj urnik, temveč predvsem zaradi izgube stika s sabo, s stvarmi in ljudmi, ki so mi dajali smisel. Kajti čeprav je zaželeno, da v svojem delu najdemo potrditev, je lahko nevarno, če postane glavno merilo naše vrednosti. 

 

Začarani krog perfekcionizma, ki ti pravi, da nič ni dovolj dobro, in pomanjkanja občutka lastne vrednosti, ki sem ga nadomeščala z delom, sta me povlekla v vrtinec, v katerem je moje telo reklo "stop" in potegnilo zavoro. Ko fizično nisem mogla delati in sem le stežka zbrala svoje misli in sem bila zaradi tega prepričana, da sem ostala brez vsega, je postalo jasno, da sem skrenila s prave poti. Izgorelost je od mene brez ugovarjanja zahtevala počitek, obiskovanje psihoterapije, ogromno spraševanja o tem, kaj mi je zares pomembno, in me prisilila, da sem si na novo postavila smernice, po katerih si želim živeti. 

Bolniško sem v glavnem preživela v naravi ob poslušanju podcastov o sreči in kakovostnem življenju, brala sem knjige različnih mislecev in se družila z bližnjimi. Tako sem počasi postavila svoje vrednote v vrstni red, ki mi je omogočal bolj umirjeno, izpolnjeno in zdravo življenje. 

O izgorelosti se pred nekaj leti, vsaj v Sloveniji, ni kaj dosti govorilo. Lahko bi rekli, da je debato o tem v javnosti sprožil prav Aljoša Bagola s svojo knjigo, v kateri piše, kako se je sam soočil z izgorelostjo. Kako vi gledate na to, zakaj ljudje dopustimo, da sploh pride do točke, da um in telo rečeta ne?

Verjamem, da nas na poti do izgorelosti ženejo unikatni, globji nezdravi vzorci in način razmišljanja, ki presega zgolj pretirano osredotočenost na delo. Menim, da imamo ljudje, ki smo preživeli izgorelost ali smo nagnjeni k njej, v sebi rano, ki smo jo krpali, praznino, ki smo jo polnili in prikrivali z delom. Zase vidim vzroke že dolgo nazaj, ko sem se v najstniških letih dvakrat srečala z nenadno izgubo bližnjega. Ko se je mladost pred mojimi očmi drugič umaknila smrti, sem bila na začetku študija v tujini. Po globoki žalosti in soočanju z minljivostjo življenja, sem se zatekla v ustvarjanje. Tam sem našla svoj način komuniciranja v tišini, ki mi je zelo ustrezal. Po zaključenem prvem letniku sem prejela nagrado za izjemne dosežke na področju umetnosti in oblikovanja in zdelo se mi je dragoceno, da sem kljub tako težkemu obdobju uspela nekaj ustvariti in se dotakniti drugih. 

 

Prišli so številni uspehi in dosežki in postopoma sem izgubila stik s sabo. Četudi sem v glavi odnose z bližnjimi in čas zase postavljala visoko na lestvico vrednot, sem dejansko živela drugače, in moj urnik je izkazoval le to, da prvo, drugo in včasih tudi tretje mesto te lestvice zaseda delo.

Kako ste našli pot nazaj k sebi? Predvidevam, da pomemben del poti predstavlja prav projekt 100 dni za boljšo mene, ki ste se ga, najprej s pismom sebi, lotili na Instagramu. 

Po daljši bolniški sem se vrnila v službo; zaposlena sem bila kot umetniška direktorica v vodilni oglaševalski agenciji, a navkljub spočitosti in sveži energiji sem se srečevala s tesnobo in otožnostjo. Zaradi pomanjkanja zagona, ki bi ga pričakovala pri sedemindvajsetletnici, sem se z odprtimi očmi soočila z dejstvom, da padec v razpoloženju ni bil posledica spremembe v okolici, in sprejela, da mora biti veliko, če ne celo vse v mojih rokah, če se hočem počutiti bolje. 

Zavedala sem se, da se velike spremembe začnejo z majhnimi koraki in da se zadovoljstvo, čeprav klišejsko, največkrat skriva v majhnih stvareh. Tako je v meni zorela želja po spremembi, po boljšem telesnem in duševnem počutju, po več nasmehih in manj solzah, in to me je spodbudilo, da sem začela projekt, ki mi je nato v stotih dneh spremenil življenje. 

Projekt 100 dni za boljšo mene, za katerega sem vsak dan naredila eno majhno, dobro dejanje izven cone udobja. Vsak dan sem odgovorila na tri vprašanja; kaj si danes naredila bolje, se je zaradi tega kdo počutil bolje, ti je dejanje prineslo kakšno novo spoznanje in zapis skupaj z ustvarjeno ilustracijo dnevno objavila na Instagramu. 

 

Iz zapisov je nato nastala kar precej debela knjiga. Kako ste prišli na idejo o knjigi?

Če sem svoj projekt začela v upanju, da so majhni koraki bistveni sprožilci sprememb in majhne stvari ključ do sreče, sem ob zaključku imela za to potrditev, ki sem jo želela deliti naprej in z njo spodbuditi druge, da ne ostajajo v coni udobja, sploh ko se v tem udobju ne počutijo dobro. Osebna zmaga in številni pozitivni odzivi, ki sem jih dobila na Instagramu – od spodbudnih komentarjev, odprtih debat in sporočil ljudi, ki jih je moj projekt tako navdušil, da so se ga lotili še sami – so me spodbudili, da izziv ponesem naprej. 

Nastala je knjiga, ki vsebuje mojo zgodbo in priročnik, da bralci sami stopijo na pot do boljših sebe. Vesela in hvaležna sem, da je Mladinska knjiga videla potencial v moji ideji, da sem imela priložnost sodelovati z izjemno urednico Urško Kaloper in da so mi zaupali glede vsebine in izgleda knjige.

 

Pridejo tudi slabi dnevi, ko si želimo obupati. Kaj bi v težkih trenutkih svetovali vsem tistim, ki se odločijo narediti spremembo v svojem življenju, tudi s pomočjo vaše knjige?

Povsem normalno je, da pridejo težki trenutki in da sem se tudi sama soočila z dnevi, ko se mi izziv ni zdel več smiseln. Dnevi, ko nisem naredila ničesar zunaj cone udobja, niti nisem več imela idej, česa naj se še lotim. Takrat sem si za izziv postavila, da sprejmem tudi te misli, in se opomnila, da z vsakim dnem pride nova priložnost za dobro dejanje. Zdi se mi pomembno, da uspeha in rezultatov izziva ne sodimo prehitro. Obdobje stotih dni me je opomnilo, da je sprememba stalna, in če si pripravljen delati, vlagati, rasti skozi eno malo dobro dejanje na dan, se ti bo kmalu vse povrnilo in dvojno obrestovalo. 

V stotih dneh do drugačnega življenja. Kaj vam je dal ta izziv in kako sedaj to ohranjate?

S projektom 100 dni za boljšo mene sem se vrnila k sebi in osvojila najdragocenejšo lekcijo, da se po padcu lahko poberem in vrnem ne le močnejša, temveč predvsem sočutnejša do sebe. Spet sem v sebi našla iskrico, na katero sem že skoraj pozabila. Iskrico, ki jo imamo v sebi vsi in z njo odkrivamo, doživljamo, ustvarjamo radost ter jo delimo z drugimi. 

 

Danes o sebi rada povem, da sem zagnana iskalka smisla in osebnega zadovoljstva, navdušenka nad naravo, zelenim rastlinjem, hribolazenjem in zdravo prehrano, občudovalka estetike in minimalizma. Trudim se živeti izpolnjeno življenje in vsak dan ujeti nekaj sreče: v odnosih z bližnjimi, v svobodi in ustvarjalnosti, v zvedavem odkrivanju sveta, v občudovanju travniškega cvetja, v izletih v naravo in strmenju v neštete odtenke zelene, v doma pripravljenem zdravem obroku, v preprostosti, hvaležnosti in prijazni besedi. Danes me ni strah dni, ko bom znova padla, obtičala ali ne bom imela volje, da bi dala vse od sebe, saj stodnevni izziv ostaja v spominu in opominu, da poznam pot, po kateri se lahko vrnem k sebi in naredim korak naprej.