Natečaj je potekal od 12. junija do 30. oktobra 2023 in je bil namenjen vsem piscem, ki so že dopolnili 60 let.
V Slovanski knjižnici so danes, 28. oktobra 2023, razglasili deset najboljših zgodb natečaja Zgodbe mojega kraja: kako smo se nekoč prevažali, ki ga je razpisala Mestna knjižnica Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami osrednjeslovenske regije.
Natečaj je trajal od 12. junija do 30. oktobra 2023 in je bil namenjen vsem piscem, ki so že dopolnili 60 let. Prejeli so 67 zgodb, ki ustrezajo razpisanim pogojem. Žirija je izbrala deset najboljših, nato pa izmed njih tri zmagovalne zgodbe.
Prvo nagrado prejme Janez Kavar iz Križ za zgodbo »Tržičan«
Zgodbo z Gorenjske odlikuje bogat preplet spominov na vlak kot najpomembnejšega prevoznega sredstva prebivalcev naselij okoli Tržiča med letoma 1908 in 1966. Letnici označujeta začetek in konec obratovanja železniške linije Kranj-Tržič.
V središče zgodbe je postavljena »tržiška fajfa«, kakor so krajani ljubkovalno rekli vlaku. Avtor ta znameniti vlak nazorno opiše ter jasno nakaže, zakaj je bil tako nepogrešljiv za njihove kraje: ljudi je prevažal do šole in služb, v tovornih vagonih pa je razvažal premog, les in bombaž in vse, kar so proizvedle nekdaj močne tržiške tovarne (Peko, Bombažna predilnica Tržič in druge).
Zaradi bogate pripovedi o načinu življenja, trdno postavljene v prostor in čas, in ker sestavek v središče postavlja za prebivalstvo nepogrešljiva prevozna sredstva, okoli katerih so se razna spletala doživetja, je žirija zgodbo »Tržičan« soglasno postavila na prvo mesto.
Drugo nagrado prejme Bogomil Brvar iz Moravč za zgodbo »Knapuc«
Avtor slikovito in z veliko mero nostalgije opiše prav posebno vrsto prevoza, namenjeno zagorskim knapom, to je rudarjem.
Knapuc je bil rudniški avto – tovornjak, ki je vozil knape v rudnik Zagorje in nazaj domov. Z njim so se občasno lahko peljali tudi drugi ljudje, če so morali po nujnih opravkih v dolino. Nekoliko hudomušno ga je poimenoval kar medij na štirih kolesih, saj takrat še ni bilo telefonov, tako so prebivalci zaledja le od rudarjev lahko izvedeli, kaj se dogaja v dolini.
Zgodbo odlikuje natančen opis posebne vrste prevoza, značilnega za lokalno okolje in tedanji čas. Slikovito oriše način življenja družin knapov iz Zagorja in predstavlja pomemben del mozaika kulturne dediščine tamkajšnjega lokalnega okolja.
Tretjo nagrado prejme Franc Valentin Perko iz Rakeka za zgodbo »Pot v bolnišnico se je začela s koreto«
Avtor tretje uvrščene zgodbe predstavi težke povojne razmere, še dodatno so življenje ljudem oteževale nalezljive bolezni, nevarne zlasti za otroke. In tako je za davico zbolel tudi pisec zgodbe.
Zdravnik iz Cerknice je ocenil, da mora otrok, ki je zaradi visoke vročine že haluciniral, nujno v bolnico v Ljubljano.
Sledi dramatičen opis poti, ko v vetrovnem, deževnem zgodnje pomladnem dnevu oče potiska koreto, v katero je naložil svojega sedemletnega sina po blatnemu poljskemu kolovozu, ki teče iz Slivc proti makadamski cesti polni luž. Mlada starša lovita vlak proti Ljubljani, da bi odpeljal njunega bolnega otroka v bolnico.
V pripoved je avtor spretno vpel tudi narečne izraze, koreta je voz na dveh kolesih, tudi ročni voziček, ciza, ki so jo ljudje uporabljali predvsem za vožnjo poljskih pridelkov in raznega drugega blaga.
Ostali nagrajenci (v naključnem vrstnem redu):
- Dušan Škodič (Medvode): »Kako smo se nekoč prevažali«
- Zinka Kosmač (Trzin): »Z zelenim Tomosom po trzinskih poljih«
- Tatjana Leskošek Denišlič (Ljubljana): »V petdesetih letih prejšnjega stoletja nas prevažanje, tako ali drugačno, ni posebej zanimalo«
- Maks Starc (Novo mesto): »Oh, ta promet«
- Olga Kolenc (Nova Gorica): »Tonijev avtobus«
- Franci Zorko (Grosuplje): »Z zapravljivčkom na poroko ali kako smo se vozili na začetku šestdesetih let 20. stoletja«
- Alojz Volavšek (Gorica pri Slivnici): »Kako smo se nekoč prevažali«
- Zahvaljujemo se vsem sodelujočim in iskreno čestitamo nagrajencem!
- Projekt so podprli: AMZS, Kinodvor, Slovensko mladinsko gledališče, Tehniški muzej Slovenije in Založba Goga.
