Poročilo iz leta 1827 razkriva obsežna prizadevanja za izsuševanje Ljubljanskega barja, pri katerih so domačini delali tudi skoraj do pasu v vodi.
Arhiv Republike Slovenije je za novembrsko arhivalijo meseca izbral poročilo Lokalne komisije za izsuševanje Ljubljanskega barja z dne 22. avgusta 1827. Letos mineva 200 let od ustanovitve komisije, ki je usmerjala in nadzorovala dela ter usklajevala sodelovanje lokalnih skupnosti.
Ohranjeni rokopis obsega 25 strani. V njem so člani komisije ljubljanskemu guberniju oziroma deželni vladi predstavili napredek in rezultate prvega leta delovanja.
Gruberjev prekop ni zadoščal
Zamisel o izsušitvi Ljubljanskega barja ni nastala šele v 19. stoletju. O njej je pisal že Valvasor, pričakovanja, da bo težave rešila izgradnja Gruberjevega prekopa leta 1780, pa se niso uresničila.
Prekop ob deževju ni zmogel odvajati velikih količin vode. Odtok je oteževala tudi Ljubljanica, ki je bila v mestu ozka in zaradi naplavin plitva, njen tok pa so upočasnjevali mlini in jezovi.
Nov zagon je načrt dobil leta 1821, ko si je Barje ogledal cesar Franc I. Načrt s financiranjem je bil dokončno potrjen avgusta 1823. Denar so prispevale državna blagajna in lokalne oblasti, prebivalci pa so se zavezali k sodelovanju z delom.
Pri kopanju so sodelovale cele družine
Lokalna komisija je bila ustanovljena 1. julija 1826. Brez njene potrditve ni bilo dovoljeno izkopati nobenega jarka ali začeti drugih del. Načrte so člani dopolnjevali po ogledih terena in posvetih z domačini, ki so najbolje poznali razmere.
V prvem letu so na območju ljubljanskega magistrata izkopali 21.520 sežnjev jarkov, v okraju Ljubljana – okolica 4524, v okraju Ig pa 6847 sežnjev kanalov in jarkov. Seženj je meril približno 1,89 metra.
Poročilo posebej izpostavlja napore kmetov, med katerimi so nekateri živeli v težkih razmerah. Člani komisije so zapisali, da so pri kopanju pogosto sodelovale cele družine, včasih skoraj do pasu v vodi.
Seno so lahko prvič odpeljali z vozovi
Po navedbah komisije so bili prvi rezultati ponekod boljši od pričakovanih. S travnikov, s katerih so domačini prej pokošeno travo z velikim trudom prenašali na hrbtih, so lahko seno že v prvem letu odpeljali z vozovi.
Na Ilovici so vzporedno z Dolenjsko cesto izkopali šest kanalov ter uredili gospodarske poti oziroma štradone. Vodo iz Želimeljske doline so po krajši poti speljali proti Iščici, začeli pa so tudi gradnjo ceste, ki je čez takrat še stalno poplavljen del Barja povezovala Škofljico in Ig.
Dela so potekala tudi na levem bregu Ljubljanice. Pri Notranjih Goricah so na stroške prebivalcev očistili in poglobili kanal, da je voda po deževju hitreje odtekala.
Z izsuševanjem so želeli omogočiti tudi poselitev
Cilj posegov ni bil le pridobivanje obdelovalnih površin, temveč tudi poselitev Barja. Komisija je poročala o zametkih naselbine na sotočju Iščice in Loščice, kjer se je naselil Martin Blaž. Za nakup zemljišč na Volarju so se zanimali tudi drugi.
Na območjih z izkopanimi manjšimi jarki so člani komisije že opazili uspevanje korenovk in žitaric. Ob tem so opozorili, da bo tako obsežna naloga zahtevala čas.
Prva faza izsuševanja se je končala leta 1829, dela pa so se v več obdobjih nadaljevala še v 20. stoletje.
