Žale obišče okoli milijon ljudi na leto, za dan spomina na mrtve pa jih pride samo nekaj odstotkov.
Rimljani so mrtve pokopavali ob cesti proti severu, meščani pozneje okoli cerkva, nato na polju pri Sv. Krištofu, dokler tam ni zmanjkalo prostora. Ob dnevu spomina na mrtve smo se sprehodili skozi dva tisoč let ljubljanskih pokopališč. Ponekod hodimo po njih vsak dan, ne da bi vedeli.
Najprej ob reki
Najstarejši Ljubljančani, ki jih poznamo, ležijo na levem bregu Ljubljanice, na dvorišču Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Tu je bilo žarno grobišče, kamor so ljudje pokopavali pepel svojih mrtvih od pozne bronaste do starejše železne dobe. Najstarejši grobovi so iz 13. stoletja pred našim štetjem, do leta 2001 so jih arheologi našteli 314.
Tudi Kongresni trg ni bil vedno trg. Pri izkopavanjih med letoma 2009 in 2011 so tam odkrili šest, morda sedem manjših gomil iz železne dobe. Prvi dve žari so našli že leta 1944, ko so na trgu kopali zaklonišča.
Rimljani ob cesti
Rimljani mrtvih niso pokopavali v mestu, ampak ob cestah, ki so vodile iz njega. Največje emonsko grobišče se je raztezalo ob cesti proti Celeji, od današnjega Kongresnega trga mimo železniške postaje do Gospodarskega razstavišča, po obeh straneh Dunajske ceste. Prve najdbe segajo v leto 1635. Mestni muzej Ljubljana jih je doslej dokumentiral okoli štiri tisoč.
V prvem in drugem stoletju so Emonci svoje mrtve sežigali in pepel shranjevali v žare. Od tretjega stoletja so jih pokopavali v lesenih krstah, premožnejše v kamnitih sarkofagih. Grobovi so danes največja zakladnica rimske Ljubljane: kar 90 odstotkov rimskih predmetov v Mestnem muzeju izhaja iz grobov.
Najbolj znan Emonec je pravzaprav kip. Pozlačeni bronasti meščan iz začetka 2. stoletja je krasil grob premožnega prebivalca Emone. Našli so ga leta 1836, ko so kopali temelje za Kazino, izvirnik hrani Narodni muzej, kopija stoji v parku Zvezda. Spomladi 2015 so ob prenovi Slovenske ceste odkrili grob ženske, ki so ji v grob položili bronasta skalpela, pinceto in iglo. V muzeju jo imenujejo rimska zdravnica oziroma kirurginja.
Najbolj ganljive zgodbe je dala Gosposvetska cesta. Med letoma 2017 in 2018 so arheologi pod njo, tik ob gostilni Figovec, odkrili zgodnjekrščansko grobišče z več kot 350 pokopi in več kot 40 sarkofagi. V osrednjem sarkofagu majhne kapele je ležala ženska, stara med 30 in 40 let, z modro stekleno skledo, na kateri piše v grščini: »Pij, da bi živel večno, mnogo let!«
Na istem grobišču je bila pokopana šestletna deklica z zlatim prstanom, ogrlico in zapestnico. Na nagrobni plošči, napisani z rdečo barvo, pa sta starša, Harieton in Laurentia, zapisala, da tu leži njun »nedolžni« sin, ki je živel dve leti in šest mesecev.
Grobišče ob Dunajski se odpira še danes. Pri gradnji potniškega centra so letos poleti našli okoli 140 grobov in kamnit nagrobnik, ki je padel na obraz. »Nagrobnik se je zrušil na lice, kaj piše na njem, točno ne vemo, kar opazimo, sta pa dve lepi upodobitvi levov,« so povedali arheologi.
Okoli cerkva
V srednjem veku so mrtve pokopavali okoli cerkva in v njih. Svoje pokopališče je imela vsaka ljubljanska cerkev. Šenklavško okoli današnje stolnice »zavoljo tesnobe v tem kraju ni moglo biti veliko«, je leta 1901 zapisal zgodovinar Ivan Vrhovec, pri Sv. Petru pa je bilo »največje ljubljansko pokopališče sploh«.
Prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg je umrl leta 1488 in je bil pokopan v prezbiteriju stare šenklavške cerkve, dokler ga leta 1678 niso prenesli na grad Kamen pri Begunjah. Ko so leta 1784 podrli frančiškansko cerkev na današnjem Vodnikovem trgu, so pod njo našli »nad 340 deloma še ne popolnoma segnitih mrličev«.
V času reformacije je bil tudi pogreb bojišče. Leta 1580 je mestni svet dal s silo odpreti zaklenjeno šenklavško cerkev, da so v njej pokopali protestantsko plemkinjo. Deželnega glavarja Herbarda Turjaškega, ki je padel v boju s Turki leta 1575, so pokopali v protestantski špitalski cerkvi, njegovo glavo pa so Turki odnesli kot trofejo in so jo pozneje odkupili.
Prevajalca Svetega pisma Jurija Dalmatina so leta 1589 pokopali pri Sv. Petru.
Cesar je ukazal: ven iz mesta
Ob koncu 18. stoletja so Habsburžani pokopavanje v cerkvah in naseljih prepovedali. V Ljubljani so bili hitri.
»Cesarska gosposka je le kratkomalo ukazala, da se ima pokopališče pri Sv. Petru zapreti,« piše Vrhovec.
Škof Karel Herberstein je 3. maja 1779 blagoslovil novo mestno pokopališče pri Sv. Krištofu, na polju ob cesti proti Gradcu, kjer danes stoji Gospodarsko razstavišče. Le nekaj korakov stran so pokopavali že Rimljani.
Pri Sv. Krištofu so dobili zadnji dom Valentin Vodnik, Matija Čop, ki je leta 1835 utonil v Savi, in izumitelj ladijskega vijaka Josef Ressel, ki je leta 1857 umrl med službeno potjo v Ljubljani. Jerneja Kopitarja, ki je umrl na Dunaju leta 1844, so leta 1897 pripeljali domov. Leta 1836 je v mestu za kolero umrlo 308 ljudi.
Pokopališče so večkrat povečali, a mesto je raslo hitreje.
»Prostor je bil že najmanj 14-krat prekopan,« piše v vodniku po Žalah. Leta 1897 je mestni zdravnik opozarjal na nevzdržne razmere, mestni svet pa se je lotil priprav za novo pokopališče.
Novo pokopališče na polju
Mesto je spomladi 1904 pridobilo nekaj več kot 117.000 kvadratnih metrov zemljišča na Ljubljanskem polju, kjer je nato zrasla cerkvica sv. Križa. Župan Ivan Hribar je bil novo pokopališče pripravljen zgraditi tudi na stroške občine. Blagoslovljeno je bilo 2. maja 1906. Prvi, ki so ga dan pozneje, na praznik sv. Križa, prepeljali tja, ni bil nov pokojnik: bil je nekdanji šentpeterski župnik Martin Malenšek, izkopan pri Sv. Krištofu.
Pogrebe so takrat vodila zasebna podjetja, leta 1913 jih je bilo v Ljubljani dvanajst. Mestni pogrebni zavod je začel delati 1. avgusta 1914. Pogrebi so imeli razrede. Najdražji, »vele-gala razred«, je stal 1.500 kron in je vključeval stekleni mrtvaški voz s šestimi konji ter »40 oficijanti v sijajni gala-uniformi«. Najcenejši je stal 48 kron.
Med prvo svetovno vojno je pokopališče sprejelo okoli 6.100 vojakov in vojnih ujetnikov, med njimi več kot tisoč Italijanov. V kostnici po načrtih Edvarda Ravnikarja, blagoslovljeni decembra 1939, so ostanki 5.258 žrtev: avstro-ogrskih vojakov, srbskih, ruskih in romunskih ujetnikov in drugih.
Plečnikov vrt in izmišljeno ime
Ime Žale ni staro. Skoval ga je mestni svetnik Josip Wester iz stare slovanske besede »žal«, ki pomeni grob, mestni svet pa ga je sprejel 13. oktobra 1938. Iz besede »nav, navi«, mrlič, je naredil še Navje, ime za spominski park, ki ga je Jože Plečnik z Ivom Spinčičem uredil na delu starega Krištofovega pokopališča. Navje so odprli 30. oktobra 1938, skoraj natanko pred 88 leti. Tam so danes nagrobniki Vodnika, Čopa, Linharta, Ressla in Kopitarja.
Do takrat so Ljubljančani svoje mrtve kropili doma. Plečnik je zato na Žalah zgradil »Vrt vseh svetih«, kot ga je sam imenoval, s 14 mrliškimi vežicami, poimenovanimi po zavetnikih ljubljanskih župnij: od sv. Petra, sv. Nikolaja in sv. Jakoba do vežice Adama in Eve. Vsak pokojni je dobil vežico z imenom svoje župnije. Plečnikove Žale so odprli 7. julija 1940. Plečnikovega imena mestni očetje niso sprejeli, obveljale so Žale.
Staro pokopališče pri Sv. Krištofu je počasi izginilo. Od leta 1925 v stare grobnice niso več pokopavali, evangeličanske pokojne so leta 1956 prenesli na Žale, cerkev sv. Krištofa pa so v začetku leta 1958 porušili, da je zraslo Gospodarsko razstavišče. Ostalo je le Navje.
Od krste do žare
Največja sprememba je prišla 26. decembra 1978, ko je na Žalah začel redno delovati krematorij, prvi v Sloveniji. V prvem letu so upepelili slabo tretjino umrlih Ljubljančanov, po desetih letih okoli 70 odstotkov, danes okoli 90 odstotkov.
Leta 2024 je bilo na 18 ljubljanskih pokopališčih 2.779 pokopov, s krsto le 249.
Na Žalah je konec 80. let nastal Gaj spomina, prvi prostor za raztros pepela v Sloveniji, leta 2001 pa Park zvončkov, prvo mesto pri nas, kjer lahko starši pokopljejo mrtvorojene otroke.
Krematorij danes upepeli okoli tri četrtine vseh umrlih v Sloveniji, leta 2024 kar 13.871 pokojnih.
Mesto, ki ima vrt
Plečnik je na Žalah pokopan od 10. januarja 1957, v družinskem grobu. Na Žalah je tudi grob moderne, v katerem ležijo Dragotin Kette, Josip Murn in Ivan Cankar. Uredila ga je Cankarjeva občudovalka Milena Rohrmann leta 1923, ko so Ketteja in Murna prenesli od Sv. Krištofa. Pozneje se jim je pridružil še Oton Župančič. Na Žalah je pokopanih okoli dva tisoč znanih Slovencev, od slikarja Riharda Jakopiča do Ivane Kobilce.
Plečnikove Žale so od 28. julija 2021 na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Javno podjetje Žale danes upravlja 18 ljubljanskih pokopališč s 55.496 grobovi. Letos so Žale tudi predmet spora: novela zakona določa, da se tam pokopljejo žrtve povojnih pobojev, Mestna občina Ljubljana pa je zahtevala ustavno presojo.
Žale obišče okoli milijon ljudi na leto, za dan spomina na mrtve pa jih pride samo nekaj odstotkov. Večina prihaja vse leto, tretjina vsak teden. Tisti, ki se bodo v teh dneh peljali po Dunajski cesti proti Žalam, se bodo peljali mimo Navja in čez rimsko grobišče, kjer v jarku še vedno leži nagrobnik z levoma in čaka, da ga obrnejo.
