Spoštovanje verskih prepričanj pri šolski prehrani ni stvar dobre volje posamezne šole, temveč vprašanje enake obravnave in prepovedi diskriminacije.
»Njihova vera zapoveduje določeno vrsto prehrane, starši pa se, če prehrana ni jasno označena, ne morejo pravočasno odzvati s pripravo alternativnih obrokov,« je razložil.
Po njegovih besedah to kaže na strukturno razširjeno nespoštovanje vere kot osebne okoliščine, ki je zaščitena tako v Zakonu o varstvu pred diskriminacijo kot tudi v Ustavi.
Na srečanju z muftijem Nevzetom Porićem je jasno izpostavil:
»Upoštevanje vere ali prepričanja pri organizaciji prehrane ni stvar dobre volje posamezne ustanove, temveč izhaja iz načela prepovedi diskriminacije in dolžnosti enake obravnave.«
Ob tem je opozoril tudi na širši pomen takšnih rešitev za družbo.
»Zagotavljanje ustrezne prehrane prispeva k vključevanju otrok, razvoju strpnosti in spoštovanju različnosti, kar je eno ključnih poslanstev vzgojno-izobraževalnega sistema,« je dejal.
Lobnik je sklenil, da bi morala Slovenija preseči, kot je dejal, »ignorantski in pravzaprav neprijazen odnos do ljudi, ki pripadajo drugi veri«, saj spoštovanje vere pomeni tudi spoštovanje prehranjevalnih navad.
»Želim si, da ne bi potrebovali nadaljnjih petdeset let za to, da bi lahko muslimanski otroci v naših šolah, v skladu s svojo vero, jedli takšno prehrano, kot jim jo ta narekuje,« je podčrtal.
Na ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je zato naslovil priporočilo, naj vrtci, osnovne in srednje šole pri pripravi jedilnikov enakovredno upoštevajo tudi verska prepričanja otrok, podobno kot že upoštevajo prehranske prilagoditve zaradi zdravstvenih razlogov.