Besede, ki jih otrok pogosto posluša doma, lahko vplivajo na njegovo samozavest, odločanje in odnos do napak tudi v odraslosti.
Samozavest se začne oblikovati že v otroštvu. Na otrokov odnos do samega sebe pomembno vplivajo izkušnje, odzivi staršev in besede, ki jih posluša med odraščanjem.
Otroci, ki imajo dovolj podpore, praviloma dobijo prostor za vprašanja, preizkušanje novih stvari in učenje iz napak. Kadar pa starši njihove poskuse pogosto spremljajo s kritiko, primerjanjem ali nezaupanjem, lahko otrok postopoma razvije občutek, da sam ni sposoben sprejemati pravilnih odločitev.
Portal YourTango je izpostavil deset stavkov, ki naj bi jih v otroštvu pogosto slišali ljudje, ki pozneje nenehno dvomijo vase.
Pomembno je poudariti, da en sam stavek ne določi otrokove prihodnosti. Večji vpliv ima ponavljajoč se način komunikacije, zaradi katerega otrok dobi občutek, da njegove misli, čustva in sposobnosti niso vredni zaupanja.
1. »Razumel boš, ko boš starejši«
Otroci seveda ne morejo sodelovati v vsakem pogovoru odraslih, vendar lahko stalno zavračanje njihovih vprašanj povzroči občutek, da je njihova radovednost nezaželena.
Otrok lahko takšen stavek razume kot sporočilo, da še ni dovolj pameten ali sposoben, da bi razumel pomembnejše stvari. V odraslosti zato pogosto pričakuje, da bi moral vse razumeti takoj. Kadar ne pozna odgovora, začne dvomiti o svojih sposobnostih.
2. »Samo pokvaril boš«
Napake so pomemben del učenja. Otrok mora imeti možnost, da nekaj poskusi, mu morda spodleti in nato ugotovi, kako lahko naslednjič ravna bolje.
Če pogosto posluša stavke, kot sta »Samo pokvaril boš« ali »Pusti, bom jaz«, mu starši odvzamejo priložnost za razvoj samostojnosti, vztrajnosti in zaupanja vase.
Kot odrasel se lahko zato izogiba neznanim nalogam in novim priložnostim, ker ga je strah, da bo naredil nekaj narobe.
3. »Ne spravljaj me v zadrego«
Ko starši otrokovo vedenje povezujejo predvsem s tem, kako jih bodo ocenjevali drugi, se otrok nauči pretirano obremenjevati z mnenjem okolice.
Namesto da bi raziskoval in se učil iz novih izkušenj, ga začne skrbeti, da se bo osramotil. V odraslosti se to lahko kaže kot strah pred javnim nastopanjem, pretirano analiziranje lastnega vedenja ali izogibanje neznanim situacijam.
4. »Saj sem ti rekel«
Ta stavek je pogosto izrečen kot dokaz, da je imel starš prav. Otrok pa ga lahko razume kot sporočilo, da je njegova napaka nekaj, zaradi česar bi ga moralo biti sram.
Namesto da bi se osredotočil na to, kaj se lahko iz izkušnje nauči, ga začne skrbeti, kdo ga bo kritiziral. Zaradi tega lahko odraste v človeka, ki težko sprejema samostojne odločitve in nenehno išče odobravanje drugih.
5. »Poglejmo, kaj bodo naredili drugi«
Opazovanje drugih je lahko koristno, vendar ne bi smelo postati edino merilo za sprejemanje odločitev.
Če starši otroka vedno usmerjajo k temu, naj najprej preveri, kaj mislijo ali počnejo drugi, se težje nauči oblikovati lastno mnenje. V odraslosti lahko zato težko zaupa svojim idejam, prevzame pobudo ali se postavi zase.
6. »Tega v resnici ne misliš«
Starši otrokom včasih pomagajo razumeti, da so v jezi izrekli nekaj, kar pozneje obžalujejo. Težava nastane, kadar odrasli redno določajo, kaj otrok v resnici čuti, želi ali misli.
Otrok lahko sčasoma začne verjeti, da svojih občutkov ne razume in da drugi bolje vedo, kaj se dogaja v njem. Kot odrasel zato težje postavlja meje, prepoznava svoje potrebe in zaupa lastni presoji.
7. »Ker sem jaz tako rekel«
Vsak starš mora občasno postaviti pravilo, o katerem se ni mogoče pogajati. Toda če je ta stavek odgovor na skoraj vsako otrokovo vprašanje, otrok nima možnosti razumeti razlogov za določene odločitve.
Prav tako se ne nauči izražati nestrinjanja na spoštljiv način. V odraslosti lahko zato pretirano sledi avtoritetam ali pričakuje, da bodo drugi namesto njega določili, kaj je prav.
8. »Naj najprej preverim«
Preverjanje otrokovega dela samo po sebi ni škodljivo. Težava nastane, kadar otrok dobi občutek, da mu starši nikoli ne zaupajo.
Če mora nekdo drug stalno preverjati njegove naloge in odločitve, se nauči, da njegovo delo brez zunanje potrditve ni dovolj dobro.
Kot odrasel lahko zato večkrat preverja preproste naloge, pretirano popravlja sporočila ali nenehno sprašuje druge, ali je ravnal pravilno. V ozadju je prepričanje: »Sam sebi ne morem popolnoma zaupati.«
9. »Verjetno si nekaj pozabil/a«
Če starši že vnaprej pričakujejo napako, otrok dobi občutek, da se nanj ni mogoče zanesti.
Tudi kadar nalogo opravi dobro, začne iskati stvari, ki bi lahko šle narobe. Namesto zadovoljstva občuti nemir, saj pričakuje, da bo nekdo našel pomanjkljivost.
Sčasoma se lahko razvije močna negotovost, zaradi katere človek potrebuje stalno preverjanje, pohvalo in zagotavljanje, da je vse naredil pravilno.
10. »Tvoj brat ali sestra bi to že ugotovil/a«
Primerjanje sorojencev je lahko za otroka zelo boleče. Svojo vrednost začne povezovati z uspehi drugega družinskega člana.
Namesto da bi razvijal lastne sposobnosti, se nenehno sprašuje, ali je dovolj pameten, hiter ali uspešen v primerjavi z bratom ali sestro. Takšno tekmovanje lahko poslabša tudi odnos med sorojenci.
V odraslosti človek zato svoje dosežke pogosto zmanjšuje, se primerja s sodelavci in prijatelji ter išče zunanjo potrditev, tudi kadar ima dovolj znanja in izkušenj.
Pomemben je dolgotrajni način komunikacije
Starši niso popolni in skoraj vsakemu kdaj uide stavek, ki ga pozneje obžaluje. Za otrokov razvoj je pomembnejši dolgotrajni vzorec komunikacije kot posamezna izjava.
Namesto stavka »Samo pokvaril boš« lahko starš reče: »Poskusi, po potrebi ti bom pomagal.« Namesto »Tega ne misliš« ga lahko vpraša: »Kaj se je zgodilo, da se tako počutiš?« Namesto primerjanja s sorojenci lahko poudari: »Vsak potrebuje drugačen čas in način, da nekaj razume.«
Takšni odzivi ne pomenijo, da otrok nima pravil ali odgovornosti. Pomagajo pa mu razumeti, da lahko naredi napako, jo popravi in kljub temu ohrani zaupanje vase.
