Vir: Facebook, PASJELJUBCI
Ustvarjeno dne
Čet, 18.3.2021 06:00
Ljubljansko društvo Živalko zbira sredstva za revno gospo Tončko iz Posavja, ki si zelo želi novo posteljo, tla in morda kakšen kuhinjski element.

V Facebook skupini PASJELJUBCI smo opazili ganljivo zgodbo gospe Tončke iz Posavja, zato jo delimo z vami v upanju, da se bo koga dotaknila.

Zgodbo je napisala Višnja Gavran z dovoljenjem omenjene gospe. Vse fotografije so resnične in so posnete na njenem domu. Zaradi varovanja podatkov ne morejo izdati njenega naslova, lahko le jamčijo, da vse napisano drži.

Strma pot med posavskimi grički

»Ta tvoj avto ni primeren za tja, pusti ga raje tu in greva z mojim,« mi reče prostovoljka iz Posavja, ki me čaka na parkirišču v Krškem, da mi bo predstavila primer, ki jo je globoko ganil.

Ker moj avto res ni nič posebnega in je zmogel že marsikatero pot, se malo upiram predlogu, ki se mi ne zdi smiseln, a na koncu vendarle popustim ter sedem v njenega, ki poskočno spelje in zavije v hrib. Ko se počasi dvigujeva med posavskimi grički in mesto pod nama postaja vedno manjše, se voziva po ovinkasti cesti mimo hiš, zidanic in vinogradov, dokler ne zmanjka ceste in zapeljeva na makadam. Jekleni konjiček malo stoka, poskakuje, za trenutek zaslišim zvok kamna, ki udari ob kovino, in ko se mi že zazdi, da se tu nekje konča svet, se pred nama prikaže manjša posest, ki jo sestavlja zaplata zemlje, dve majhni gospodarski poslopji ter hiška, ki jo že pošteno načenja čas. Na stežaj odprta vrata in oblak dima iz dimnika sporočata, da je tu vendarle nekdo doma.

Vir: Facebook, PASJELJUBCI

Tu se konča življenje, ki ga poznamo

Tu se konča življenje, ki ga poznamo mi. Tu živi Tončka. 73 jih šteje, a je težko življenje terjalo svoj davek in se zdi, da ima desetletje več. Tu je ves njen svet – že več kot 50 let, ko jo je oče proti njeni volji poročil in poslal od doma.

Ker je ni v hiši, jo gospa, ki me je pripeljala, kliče na ves glas in končno se od nekje prikaže – s samokolnico – obrezuje in vozi na kup suhe veje. Stara je in utrujena, težko hodi, a še vedno vse postori sama. Zgarane roke, ponošena ruta na glavi in precej zdelana ročno pletena jopica, na kateri se že kažejo luknje, po tihem šepetajo o težkem življenju, ki se skriva pod krošnjami starih orehov, ki Tončki pomagajo preživeti na trdi zemlji.

Vir: Facebook, PASJELJUBCI

Povabi naju v hišo, a se ji mudi, veliko dela jo še čaka.

Tri stopničke, ki vodijo do vhoda, komaj premaga, nagajajo ji kolena, težko diha, na trenutke se zdi, da bo ostala brez sape, a naju je vesela. Ni veliko ljudi, ki bi se ustavili pri njeni hiši z dobrimi nameni.

Dva kužka se smukata okoli vogalov, na stolu poleg starega štedilnika na drva v temni kuhinji leno mežika muc, še enega vidim pri mizi, prestraši se me in zbeži.

Vir: Facebook, PASJELJUBCI
Vir: Facebook, PASJELJUBCI
Vir: Facebook, PASJELJUBCI

Vsak predmet star vsaj pol stoletja – kot da bi prišel v babičino kuhinjo

Za trenutek sem spet otrok in sem prišla na obisk k babici, nekam daleč, daleč na deželo (tako so namreč bile videti babičine kuhinje po vaseh v času mojega otroštva). Vsak predmet, ki ga pogledam, je star vsaj pol stoletja. Njena hiša ni umazana, niti v njej ni neprijetnih vonjev, diši po drveh, ki v dveh vedrih čakajo pred pečjo. Betonska tla prekriva na enem koncu malo iverke in drugem linolej, ki je že pred desetletji odslužil svoje. Velike luknje v njem odkrivajo surova tla pod njim. Kredenca, nekaj prastarih kuhinjskih elementov, miza in par stolov – to je vsa oprema, ki jo Tončka premore. Tu ni televizije, računalnika, električnih aparatov (razen zamrzovalne skrinje), niti radia nisem opazila. Tu je svet še vedno tak, kot je bil pred mnogimi desetletji, ko se je mlada Tončka preselila iz ene hude revščine v drugo.

Vir: Facebook, PASJELJUBCI
Vir: Facebook, PASJELJUBCI
Vir: Facebook, PASJELJUBCI

Tončkina zgodba

Ko jo vprašam po možu, njene velike oči v hipu potemnijo, težko govori, jecljajoče, in takoj mi je žal, da sem ji zastavila to vprašanje, saj dojamem, da se teh časov ne spominja rada. Pil je in jo tepel, nama pove, včasih vsak dan, zelo hudo je bilo. Nikoli ni hodila v službo, je bilo na kmetiji dosti dela. Ni imela šol niti lepih oblek, nikogar ni poznala. Mož je delal priložnostno, ko je zaslužil kak dinar, ga je zapil.

»Kam pa bi lahko šla?« mi reče. Res, kam pa bi lahko šla, pomislim – iz teh hribov, brez vsega, prestrašena, uboga in komaj pismena.

Zdaj je že 17 let vdova. Da ji ni dolgčas, pravi, pet muc ima in dva kužka, to je njena družba, z njimi se pogovarja. Orehe nabira, ki so jih nekoč nasadili okoli hiše, zdaj rodijo in ona jih ob dolgih zimskih večerih tre, pa okoli božiča in velike noči proda, ko kupujejo ljudje za potice.

»Vsak dinarček sem prihranila, da sem si lahko zamenjala okno v kuhinji, kjer je peč – da ne piha, prej je tako pihalo, da me je vedno zeblo,« mi pove.

Vir: Facebook, PASJELJUBCI
Vir: Facebook, PASJELJUBCI
Vir: Facebook, PASJELJUBCI

Popelje me še v spalnico. Tudi tam na tleh beton, preko katerega je vrženih nekaj zdelanih preprog, stara zmahana postelja kraljuje na sredi sobe in na levi strani par odsluženih omar. Ponosna je na skromno pečko, ki si jo lahko v najhladnejših nočeh prižge, da je ne zebe. Tudi to okno bi rada nekoč zamenjala, ampak …

Vir: Facebook, PASJELJUBCI

Česa si želi?

»Tončka, pa kako sploh pridete do trgovine?« jo vprašam. »Včasih mi pripelje soseda,« mi pove. »Tudi k zdravniku, če je treba, me pelje.«

A zdi se mi, da uboga Tončka zdravnika ni videla že dolgo. Navajena je skromnosti in tega, da ona nikoli nič ne potrebuje.

Ko jo vprašava, kaj si želi, pogleda z velikim nezaupanjem – v njenih očeh vidim, da je bilo toliko praznih obljub, da nobeni ne verjame več.

»Ampak novo posteljo bi pa imeli?« jo vprašam, ker mi ne gre iz glave njen 50 let star jogi vložek, ki sem ga videla v spalnici. »Ja, bi, ampak ne morem si je kupiti,« mi žalostno pove.

Pa nova tla si želi, reva, saj že celo življenje živi na betonu.

Vir: Facebook, PASJELJUBCI

Televizija je za njo kot za nas letalo

Televizija pa je v njenem svetu nekaj, kar si sploh ne upa želeti ali upati, da bi lahko kdaj imela. Nekaj takega, kot za večino nas letalo.

Ampak nekaj sem ji obljubila – kar si že dolgo želi in bom ob svojem naslednjem obisku zagotovo prinesla s sabo – tehtnico, da bo lahko tehtala svoje orehe, zdaj jih namreč prodaja v vrečki, kar tako na oko, tistim parim kupcem, ki se tu in tam prikažejo na njeni skromni kmetiji, pozabljeni od Boga in sveta.

»Ampak, veste, lačna pa nisem!« mi ponosno pove in odpre skrinjo, v kateri se skriva kup vrečk.

Vir: Facebook, PASJELJUBCI

Kako so izvedeli za Tončko?

Za Tončko so izvedeli, ko je veterinarska inšpektorica prosila za pomoč prostovoljko, ki ima dolgoletne izkušnje z delom z živalmi. Kljub temu da je veliko zgodb o takšnih in drugačnih inšpektorjih, je inšpektorica živ dokaz, da so med njimi tudi čudoviti ljudje z velikim srcem.

Nekdo je namreč prijavil na policijo, da je pri Tončki preveč psov (bilo jih je 12) in naj to spravijo v red. Policija je predala primer inšpekciji: inšpektorica je, ko je videla to veliko stisko, izdala samo opozorilo, pokupila vse orehe (skupaj s prostovoljko) in pomagala iskati domove za Tončkine kužke.

Ostala sta ji dva psa in pet muc, ki so jih sterilizirali in kastrirali.

Ker je po gozdu s košarico nabirala drva, da je ni zeblo, sta vključili tudi CSD, da so ji nabavili nekaj drv in uredili varstveni dodatek in družabnico, ki jo občasno obišče. Posavska prostovoljka se je obrnila še na skupino PASJELJUBCI.

Vir: Facebook, PASJELJUBCI

Pomoč zbirajo prek društva Živalko

Pomoč zanjo zbirajo preko društva Živalko, radi pa bi ji uredili tla, kuhinjo, posteljo, kakšno omaro in televizijski sprejemnik, da se njen svet ne bi vsak dan končal na tisti mali zaplati zemlje.

Vaš prispevek za Tončko lahko nakažete na:

Društvo Živalko

Bohoričeva 5a

1000 Ljubljana

Banka: NLB

SI56 020100263644317

Namen: za Tončko

Sklica ni treba navajati; če plačila ne morete opraviti brez sklica, prosimo, vpišite 00 ali 99, lahko pa tudi datum.

Starejše novice