Pogovarjali smo se z dijakinjo srednje šole, poimenujmo jo Tina (njenega pravega imena zaradi varstva osebnih podatkov ne bomo razkrili). Obiskuje drugi letnik poklicne srednje šole in se je že drugič v zadnjem letu srečala s poukom na daljavo.
Kot pravi, je včerajšnji prvi dan ZOOM-a potekal veliko bolj organizirano, kot spomladi, ko »nihče ni vedel, kaj dela.«
Pouk pri večini predmetov, ki bi tudi sicer zahtevali poslušanje profesorjeve razlage, poteka preko videokonferenc (ZOOM), kjer so dijaki s profesorjem in med sabo povezani preko kamere in mikrofona. Profesorji preverijo prisotnost in razložijo potek predavanja.
»Pri domačih nalogah ni več švercanja,« pravi Tina: »Nalogo moramo oddati online včasih kar do desetih zvečer, kasneje je sistem več ne sprejme. Ni več prepisovanja med odmorom naslednji dan,« se smeji. Veliko dela opravijo s pomočjo učnih listov, ki jih ali natisne, reši in skenirane pošlje nazaj, ali pa rešuje direktno v računalnik.
Normalno izvajanje pouka seveda pogreša: ni več druženja pred, med in po pouku, ni več vožnje z avtobusom, ko lahko prijateljici pove vse, kar se ji je zgodilo prejšnji dan, ni več klasične športne vzgoje. Pravi, da navodil za športno vzgojo še nima, njena profesorica je namreč v samoizolaciji. Tina ima do virusa mešane občutke. Razume, zakaj imamo ukrepe in da klasična oblika poučevanja ne pride v poštev, vseeno pa prizna, da zdaj veliko bolj ceni tisto, na kar je prej gledala kot na nujno zlo – obiskovanje pouka.
Navdušena je nad novo pridobitvijo njene šole – vsi so dobili svoj šolski e-mail naslov, kjer ima vsak dan na kupu vse informacije glede pouka in ostalih šolskih zadev. »Spomladi smo bili čisto zmedeni. Ene stvari so bile na mailu, druge v speltni učilnici, pa na Facebooku, z nekaterimi učitelji smo se slišali po telefonu. Zdaj je lažje, ker imamo vse na enem mestu.«
Čeprav že komaj čaka, da se pouk vrne na stare tirnice, priznava, da jo takšen način dela hitreje prisili, da se uči sproti.
