Premierno | Alica: nekaj solilogov o neznostnosti časa

Avtorski projekt Luke Marcena po motivih
Alice v čudežni deželi Lewisa Carrolla
Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa
Afterparty
KOPRODUKCIJA
SNG Drama Ljubljana in UL AGRFT
PREMIERA
12. januar, Mala Drama
PRVI PONOVITVI
13. in 15. januar
Sezono, v kateri se poslavljamo od neprenovljene stavbe SNG Drama Ljubljana, nadaljujemo v Mali Drami s premiero uprizoritve Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa. Avtorski projekt režiserja Luke Marcena po motivih Alice v čudežni deželi Lewisa Carrolla in drugih pravljic s podnaslovom Afterparty bo premierno zaživel 12. januarja 2024 ob 20.00 na odru Male Drame v okviru platforme Čakajoč Supermana. Prvi ponovitvi bosta na sporedu 13. in 15. januarja 2024 ob 20.00.
V avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa vlogo v vlogi Alice nastopa 𝗧𝗶𝗻𝗮 𝗩𝗿𝗯𝗻𝗷𝗮𝗸.
Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserja Luke Marcena sestavljajo dramaturginja Eva Kraševec, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, oblikovalec lutke Silvan Omerzu, avtor glasbe Martin Vogrin, oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, avtor videa Sandi Skok in študijski asistentki dramaturginje Evelin Bizjak ter Neža Lučka Peterlin. Lutko Alice je izdelal Žiga Leban. Glasove na posnetkih so prispevali Primož Klavs, Tina Vrbnjak in Eva Kraševec.

»𝘒𝘥𝘰 𝘴𝘪 𝘱𝘢 𝘵𝘪?«
»𝘚𝘢𝘫 … 𝘴𝘢𝘫 𝘵𝘦𝘨𝘢 𝘵𝘳𝘦𝘯𝘶𝘵𝘯𝘰 𝘯𝘪𝘵𝘪 𝘴𝘢𝘮𝘢 𝘯𝘦 𝘷𝘦𝘮, 𝘨𝘰𝘴𝘱𝘢 …
𝘏𝘰č𝘦𝘮 𝘳𝘦č𝘪, 𝘥𝘢 𝘴𝘦𝘮 𝘷𝘦𝘥𝘦𝘭𝘢, 𝘬𝘥𝘰 𝘴𝘦𝘮, 𝘬𝘰 𝘴𝘦𝘮 𝘥𝘢𝘷𝘪 𝘷𝘴𝘵𝘢𝘭𝘢;
𝘵𝘰𝘥𝘢 𝘻𝘥𝘪 𝘴𝘦 𝘮𝘪, 𝘥𝘢 𝘴𝘦𝘮 𝘴𝘦 𝘮𝘦𝘥𝘵𝘦𝘮 ž𝘦 𝘷𝘦č𝘬𝘳𝘢𝘵 𝘴𝘱𝘳𝘦𝘮𝘦𝘯𝘪𝘭𝘢.«
Aličin vratolomni padec v zajčjo luknjo in neskončno padanje nizdol, po katerem se znajde v čudežni deželi, se zgodi zaradi njenega občutenja resničnega, zunanjega svet – sveta, ki je poln svojega reda, pravil, pritiskov, principov in samoumevnosti. Sveta, ki Alico neizmerno dolgočasi in utesnjuje. Čudežna dežela, v kateri se znajde, ji odpre novo perspektivo – pokaže ji pogled na svet, kjer je ustaljeni red obrnjen na glavo in še čez, svet, ki se nenehno spreminja, se manjša in se veča, raste in izginja, svet, kjer veljajo zakoni absurda, spremenljivosti in nesmisla. Aličin skok v zajčjo luknjo je pravzaprav beg pred okostenelostjo družbe, beg pred dolgočasjem in statičnostjo v domišljijo, avanturo in razburljivost.
Kaj pa, če Alica ponovno skoči v zajčjo luknjo? Kaj, če skoči večkrat? Kaj, če se v njej znajde, ko odraste? Ali tam sploh še lahko kaj najde? Kje in kaj je čudežna dežela danes – v času, ki ne pozna in ne prenese tišine, v času, ki zanika obstoj dolgčasa, v času, ko te tudi, ko ne delaš nič, neprestano obsedajo vse mogoče podobe in misli? Je v neznosnem času atrakcij tudi čudežna dežela postala neznosna?
Potovanje navzdol po zajčji luknji, če se zanj odločimo, ko odrastemo, torej ni več nekaj preprostega in lahkotnega, ampak je lahko nevarno, srhljivo, obvezujoče in zahteva pogum. A v svetu radikalne izgubljenosti in vsakodnevnega izgubljanja, je morda skok na glavo – k sebi – pravi korak, da si spet z druge strani ogledamo svet in se odločimo, kam, če sploh, naj gremo.
Ali kot Mačka Režalka odgovori Alici na vprašanje, po kateri poti naj gre:
»To je precej odvisno od tega, kam hočeš priti.«
Luka Marcen