Velika prevara
The Great Hack, režija: Karim Amer, Jehane Noujaim, 2019
Se spomnite kako smo se vsi muzali, ko je Donald Trump kandidiral za predsednika ZDA in ga spremljali zaradi provokacij, prepričani, da nima možnosti za izvolitev? Ali pa zgodbo o izstopu Velike Britanije iz EU, misleč, da gre za populistični manever desnice, ki ga Britanci seveda ne bodo izbrali na referendumu? In so ga. Kako?
Zdaj pa zavrtimo čas še malo nazaj in se spomnimo, kako navdušeno smo neko obdobje reševali kvize na Facebooku: kateremu junaku iz Igre pestolov smo podobni, ali kateri član Beatlov nam je značajsko podoben, ali kakšna bi bila naša idealna hišica na morju.
Za sodelovanje smo morali odkljukati privolitev, katere seveda nismo prebrali. Nato je program pobral samo še naše odgovore za analizo, skeniral je vse podatke našega profila, objave, všečke, komentarje in celo dostopil do javnih podatkov naših prijateljev, vse skupaj sprocesiral in se dokopal do našega psihološkega profila.
Za revolucionarno idejo je stalo razvpito (in zdaj že ugaslo) podjetje Cambridge Analytica, ki je strankam ponujalo »detajlen profil vsakega ameriškega volivca.« Z informacijami je bilo možno ciljati slehernika z želeno vsebino politične ali prodajne kampanje. Niso jih zanimali že odločeni volivci, temveč neodločena večina, ki je s targetiranimi objavami na družbenih omrežjih potrebovala »potisk« v želeno smer. Ekipa Donalda Trumpa je priložnost zagrabila z obema rokama, tako kot arhitekti Brexita. Ob gledanju dokumentarca – v njem sodeluje nekaj ključnih ljudi iz Cambridge Analytics, vam bo zastal dah. In postalo vas bo strah.
Ameriška tovarna
America Factory, režija: Stephen Bognar, Julia Reichert, 2019
Ameriška tovarna je zgodba aktualnega ameriškega kapitalizma: v mestu Dayton, Ohio (ja, tisti Dayton, kjer je bil podpisan mirovni sporazum, ki je končal vojno v Jugoslaviji) delavci z navdušenjem sprejmejo kitajskega investitorja, ki znova zažene tovarno in omogoči zaposlitev tisočim, ki so ostali brez prihodka nekaj let prej, ko je General Motors v času krize zaprl vrata tamkajšnje tovarne.
Kar filmarja ujameta v kamero, je fascinanten in emocionalen vpogled v stanje današnje globalne ekonomije: na eni strani so tu Kitajci, delavci, ki so prepotovali tisoče kilometrov, da bi pomagali vzpostaviti delovni proces, in neizprosni lastniki, ki imajo radikalno drugačen pogled na delavske pravice in etiko (nadzornik pripomni, da »Američani rabijo več usposabljanja, saj so leni in imajo predebele prste«) ter ameriškim proletariatom, katerega začetno navdušenje nad novo priložnostjo se hitro skisa, ko ugotovijo, da so nekdanja urna postavka 29 dolarjev na uro, urejen delovnik in pravice iz časov General Motorsa le še spomin.
Ameriška tovarna se ogiba politike in pristranskosti, saj v filmu ni jasne ločnice med junaki in zlobneži, temveč pokaže zgodbe ljudi, ujete med kladivom in nakovalom v času globalizacije. Film je dobitnik oskarja 2020 v kategoriji najboljših dokumentarcev.
CitizenFour
Citizen Four: Edward Snowden, režija: Laura Poitras, 2014
Po napadih 11. septembra 2001 so ZDA v stanju vsesplošne panike sprejele patriotski zakon (patriot act), ki je tajnim službam omogočil širok nabor možnosti za vohunjenje nad lastnimi državljani v imenu vojne proti terorizmu. Kaj je to pomenilo v praksi, se je izvedelo šele 2013, ko je režiserka Laura Poitras začela prejemati kodirana elektronska sporočila o delovanju tajnih služb.
Pošiljatelj se je predstavljal kot CitizenFour in je bil Poitrasovi pripravljen razkriti sistematični nadzor ameriške Agencije za nacionalno varnost. Odpravila se je v Hong Kong, kjer je spoznala Edwarda Snowdna, nekdanjega uslužbenca agencije CIA, ki je v nekaj tednih postal globalno prepoznaven »žvižgač«, njegova razkritja pa so spremenila videnje modernega sveta.
Tisti mail, ki ste ga poslali preko gmaila prijatelju s fotografijami z žura? Nekdo je pregledal njegovo vsebino. Tisti SMS s selifijem v spodnjih gatah, ki ste ga poslali svoji punci v Ameriki? Nekdo je komentiral barvo vaših spodnjic. Večina minutaže Citizenfoura je sestavljen iz intervjujev, a boste z vsako minuto težje požrli cmok v grlu. Snowdnowa razkritja so osupnila svet, Amerika ga je obtožila vohunjenja in izdaje državnih skrivnosti, zato še danes živi v Rusiji. Dokumentarec je prejel oskarja, dve leti pozneje je izšel biografski celovečerec Oliverja Stona z Joseph-Gordonom Lewitom v vlogi najbolj znanega žvižgača na svetu.
Ikar
Icarus, režija: Bryan Fogel, 2017
Se spomnite kako so Rusi na olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014 pometli s konkurenco in odnesli 29 medalj, od tega 11 zlatih in osupnili svet z očitno športno premočjo? No, tako kot pri ameriškem kolesarju Lancu Armstrongu, sedemkratnem zaporednem zmagovalcu Tour de France, tudi pri ruski premoči v Sočiju ni šlo brez prepovedanega dopinga.
Ikar se začne z Armstrongom kot uvodom v zgodbo, ki se je končala z odvzemom medalj trinajstim ruskim športnikom in mednarodnim škandalom, zaradi katerega so določeni ruski reprezentanti morali na naslednjih OI v Pjongčangu nastopiti pod zastavo Olimpijskih atletov Rusije. Režiser in amaterski biciklist Bryan Fogel se spoprijatelji z ruskim znanstvenikom Grigoryjem Rodhcenkovom, direktorjem ruskega protidopinškega laboratorija. Rahlo ekscentrični znanstvenik korak po korak razkriva dolgoletno državno sponzorirano dopingiranje ruskih atletov, za katerim stoji celotni državni vrh s Putinom na čelu.
Ko svoja razkritja predstavi Olimpijski zvezi, ameriškemu pravosodju in verodostojnemu mediju (New York Times), izbruhne svetovni škandal, zaradi katerega mora Rodhcenkov prebegniti iz Rusije, kjer pusti svojo družino, in vstopiti v ameriški sistem za zaščito prič. Ikar se gleda kot politični triler in razkriva, da svetovne velesile ne tekmujejo za prevlado le na gospodarskem in vojaškem področju.
Izza krivulje
Behind the Curve, režija: Daniel C. Clarke, 2018
Vsa večja nebesna telesa v vesolju, od zvezd, planetov, pritlikavih planetov in lun (če so le dovolj masivne, da jih gravitacija neizogibno ukrivi) so sferaste oblike. Le naš planet je ploščat, pogled v modro nebo je pogled v zaščitno kupola, naš svet je obdan z ledeno goro, ki preprečuje oceanom, da bi se razlili v brezno pod nami.
Za zaroto se skrivajo vlade, tajne službe, prostozidarji, George Soros, Cerkev, NASA, letalske družbe in ostala nevidna vladavina, ki nam skriva to pomembno resnico. Zakaj jo skriva? Zakaj pa ne? Saj lahko splezamo na hrib in vidimo, da je horizont raven, posnetki iz orbite pa so ukrivljeni zaradi širokozaslonskih ukrivljenih (fish eye) objektivov kamer, vrtenja okrog osi, zaradi katerega imamo dneve in noči, pa ne občutimo, ker ga pač ni.
Kako lahko nekdo v 21. stoletju verjame takšni teoriji, ostaja globalni fenomen, ki se je verjetno začel kot nagajivi štos, preden se je preko spleta razširil po vsem svetu – tudi v Sloveniji. Izza krivulje raziskuje skupnost, ki se redno dobiva na konvencijah, objavlja »znanstvene« ugotovitve, izvaja lastne eksperimente, da dokaže, kako živimo v zmoti, in empirična dejstva znanstvenikov na drugi strani. Če se uspete prebiti skozi film, ne da bi znervirano pritisnili tipko stop, boste dobili vpogled v skupnost, ki jo druži naklonjenost do enakomislečih. Teorije zarote včasih res skrivajo namerno zamaskirano resnico, a ploščata Zemlja? Kdo ima ekonomski interes zanjo? Mogoče proizvajalci globusov!
Starejše novice
