Od prostitutke do matere: Vse bi še enkrat ponovila, mogoče bi še bolj drzno živela

Sandra Bedok sebe opiše kot dušo, ki živi svoje poslanstvo, uresničevanje lastnega smisla, domuje v drznosti, v drugačnosti: »Sledim svojim notranjim vzgibom in resnično moram priznati, da potujem po notranjem nebu. Vedno bolj v zavedanju, da tisto, kar živim, je neprecenljivo in ljubim se z življenjem. To sem jaz.«

V Beli dvorani gradu Rače je aprila predstavila svojo knjigo One million. V treh avtobiografskih knjigah, združenih v eno, je Sandra popisala svojo izkušnjo z življenjem.

Na 550 straneh je v tretji osebi zapisala zgodbo ženske, ki se je na neki točki odločila, da bo živela po svoje. Zgodbo prostitutke, a tudi zgodbo matere, hčere, žene. Večkrat ji je spodletelo, a po vsakem padcu se je znova pobrala in povzpela še višje. 

Od nekdaj v službi življenja

Rojena Mariborčanka pravi, da je bilo njeno otroštvo svobodno, povezano s prvinskostjo, z naravo, z zdravim okoljem. A že v družinskem okolju je spoznala, kaj si želi v življenju in česa ne. 

»Že ko se še nisem prav zavedala sebe, sem nekje globoko, globoko v sebi čutila, da bom živela v obilju – obilju, ki ni povezano samo s financami, ampak tistim, kar dejansko čutiš, živiš na polno.«

»Vedela sem, da nikoli ne bom živela klasično,« je povedala: »Da bom hodila v službo, imela moža in to je to. Tudi kot majhna deklica v Jugoslaviji sem sanjala velika mesta, Beograd, Zagreb …«

»Naredila bom vse, da bom enostavno živela sebe«

V preteklih intervjujih je povedala, da je kot otrok gledala svojo mamo, kako je na neki način služila očetu. Je bil to vzgib, zakaj se je odločila, da ne bo, kot je sama dejala, živela klasično? 

»Zagotovo. Skozi to prizmo doživljanja in življenja kot deklica sem rekla, vsem bom službovala, moškemu ne bom nikoli. Naredila bom vse, da bom enostavno živela sebe.«

»Vedno sem rekla 'Zakaj pa mora vse moja mama?' Moja mama je muslimanka in se je to navezovalo na kulturo sobivanja moški - ženska. Meni je mama zmeraj govorila: 'Če ne boš znala kuhati, prati, šivati, likati, te nihče ne bo imel',« je povedala.

Mama je Sandro tako zmeraj učila tiste tradicionalne vloge žene, a sama je vedela, da si želi samostojnost. »To je samostojnost na več ravneh,« pojasnjuje. Seveda gre za ekonomsko samostojnost, a tudi emocionalno. 

»V tistem prvem res vidiš materijo, materialno samostojnost - to je bilo tisto, kar je mene tudi odpeljalo na ulico življenja in potem živela sem polno, z lastno izbiro in meni je bilo okej.«

»Nikoli mi ni bilo dosti mar, kaj si okolica misli in kako me vidijo drugi«

Kako so Sandrino odločitev, da stopi na pločnik življenja, sprejeli njeni najbližji? »Saj v začetku niti niso vedeli,« je povedala: »Odšla sem in nisem tega podelila niti s starši. Sem rekla, to je povezano z menoj in moškim, ki mi je pomagal, da preidem v drugo dimenzijo ali v drugo realnost življenja.«

»Kasneje sem to pridno skrivala pred družino,« razlaga: »Vsaj v prvih letih. Skrivala, no … Nihče me ni vprašal, jaz pa tudi nisem povedala.«

Kot pravi, ji nikoli ni bilo kaj dosti mar, kaj si okolica misli in kako jo drugi vidijo. Omeni dogodek, ko se ji je približal moški, ko je bila s prijateljico: »Je rekel: 'Čuj' - ampak to res tisto provokativno - 'Ti si bila kurba v Milanu, ne?' Pa pravim jaz: 'Gospa kurba. Ker kurba vsaka ne more biti. Te še kaj zanima?'«.

Sandrin odgovor je moškega pustil odprtih ust. »Ko stojiš za tem, kdo si, kaj si, kaj počneš, to je tisto, kar te izpolni. Kako in pa kaj kdo sodi, presoja, to ni bil več moj problem. Tudi danes ne,« pravi: »In razgaliti resnico, to je svoboda. Resnica osvobaja.«

Od prostitutke do matere

»Jasno pa je, da za vsako stvar plačaš svojo ceno,« je povedala: »Sem se zaljubila, sem pustila vse, sem postala mama.«

Na neki točki je tako začutila, da ni vse v denarju in si želi živeti družinsko življenje. Ta odločitev je s seboj prinesla veliko radosti, a tudi bolečine. 

»Glede na vse vloge, ki sem jih v življenju igrala, je bila vloga mame najslabše oddelana,« je dejala. 

Po tem, ko je ugotovila, da si s partnerjem nista namenjena, se je od njega umaknila: »Vse sem pustila, kar sem imela in sem šla k staršem. In je to uporabil zaradi svoje lastne prizadetosti, je igral karto zlorabe, otroka je uporabil, da me kaznuje.« Tako se je začel večletni boj za skrbništvo. 

Partnerju je uspelo, da se je vez med Sandro in njeno hčerjo pretrgala. »Čeprav le na zunaj, ne pa od znotraj,« pravi: »Ker ena mama je zmeraj povezana s svojim otrokom, če ga nosiš devet mesecev pod srcem.«

Kot pravi, je od tega trenutka spet naprej živela, a s križem, ki ga nosi na hrbtu: »Sem takrat naredila, kot sem najboljše znala. Tako to pač je.«

»Trenutno je moj otrok star 26 let, moja Enolla, in imava odnos,« razlaga Sandra: »Ampak, kakor pravijo – priložnost zamujena ne vrne se nobena.«

Svojo izkušnjo z življenjem opisala v knjigah

»Izlila sem skozi črke, besede, odstavke, poglavja svoje življenje,« opisuje sogovornica. Trilogija zavzema tri glavne dele – družino, materinstvo, partnerstvo. Deset let je potrebovala, da je na papir izlila pol stoletja izkušenj.

Kot pravi, je njena zgodba nekaj, kar opogumlja in bogati. 

»To je tista sporočilna vrednost te zgodbe,« razlaga Sandra: »Naj se dotakne srca ljudi, naj prebuja, sploh pa zadržane ženske, konservativne ženske, naj si drznejo biti to, kar so. Je pa res, da ne moreš govoriti o resnici, če je sam ne živiš.«

Pri izdaji knjige se Sandra ni ustavila: »Pred leti sem rekla, ne zanima me Triglav, jaz hočem na Mount Everest. V prispodobi govorim.« S knjigo, ki je prevedena tudi v angleščino, potuje na največji knjižni sejem v Frankfurt, dogovarja pa se tudi za snemanje filma po vsebini knjige. Ob tem piše že piše četrto knjigo. 

Sandra, ki jo vsekakor odlikuje njena drznost, s katero gre skozi življenje, poudarja, kako pomembno je, da si upamo narediti stvari, ki jih želimo:

»Ki jih želimo, ki jih čutimo, ki jih rojevamo v najglobljem delu sebe. Ne glede na to, kar je mogoče in kaj je mogoče. Kar se ti zdi v sedanjem trenutku nemogoče, je v naslednjem mogoče.« 

»Nič ne bi spremenila, le nekaj sem pozabila«

Če bi imela čarobno palico, s katero bi lahko zavrtela čas nazaj, bi kaj spremenila, izbrala drugačno pot? Sandra odgovarja, da bi vse še enkrat ponovila, le tistega usodnega 1. decembra, ko je odšla, bi vzela svojo hčer s seboj. 

»Ognjeni krst, ko sem pobrala svoje stvari, bi še vzela mojo Enollo zraven. Nič ne bi spremenila, le nekaj sem pozabila,« pove s solzami v očeh: »Ne bi dogodka spreminjala, ampak bi ga samo dopolnila.«

»To je edina stvar, vse ostalo bi še enkrat ponovila, mogoče bi še bolj drzno živela,« je povedala za konec: »Živim svojo pravljico. Zemeljsko pravljico.«

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.