Vsej Sloveniji dobro znan radijski glas Matej Praprotnik, ki ga javnost pozna predvsem kot radijskega voditelja na Valu 202, je tudi kolesarski župan Ljubljane.
Kolesarski župan je neformalna in neplačana funkcija, ki jo v mestih po svetu podeljuje nevladna organizacija BYCS s sedežem v Amsterdamu, njen namen pa je spodbujanje in zagovorništvo kolesarjenja.
Sicer pa Matej Praprotnik velja za vestnega ljubljanskega kolesarja, ki ima torbe vedno vzorno na prtljažniku kolesa, na glavi čelado in, kot je prebrati v enem izmed intervjujev, tudi vzvratno ogledalce, nameščeno na okvir očal.
Je tudi vztrajen, saj kolesari v službo ne glede na vreme in nabira kilometre po Ljubljani od doma do službe in nazaj.
Ampak včeraj je doživel pravo prometno nesrečo. Prigodo je zapisal, saj je, kot pravi, ne bo v policijski statistiki.
»S kolesom sem se vračal domov, bilo je že temno. Imel sem čelado, na kolesu pa imam vedno vklopljeno luč, tudi podnevi.
A ne glede na to, da sem bil ’viden in previden’, me je pri zavijanju desno zbila oseba v avtomobilu.«
Zgodbo je nazorno in pronicljivo zapisal takole:
»Peljal sem se po vzdolž Dunajske ceste in se spuščal proti kampu Ježica. Osebni avto je pripeljal iz smeri Črnuč. Imel sem luč, čelado, prednost.
Oseba v avtomobilu me je kljub temu spregledala. Na cesti ni bilo avtomobilov, jaz pa sem bil le lučka na kolesarski stezi. Pri zavijanju desno tudi ni ustavila, le nekoliko zmanjšala hitrost in na moje presenečenje - zavila.
Na vso silo sem zavrl, a trku se nisem izognil. Kolo je z vso silo trčilo v sprednji del avtomobila. Pri tem sem izpustil krmilo in - še sam ne morem verjeti - obstal na obeh nogah, medtem ko je kolo zabrisalo po tleh.
Na kolesu sem imel dve torbi. Računalnik levo ter mandarine desno. Morda je to nekoliko ublažilo padec. Na kolesu ni bilo vidnih posledic, vsaj zaenkrat jih nisem odkril. Krmilo se je zavrtelo, to sem poravnal. Vilice se niso ukrivile, ročke so cele, menjalnik je v pestu.
Na kratko: ni panike.
Oseba v avtomobilu je bila prestrašena, razumela je, da je storila napako in se mi opravičila. Skrbelo jo je za moje zdravje - a na srečo sem ostal ne samo cel, ampak tudi na nogah.
Bilo bi zanimivo videti počasni posnetek. Izmenjala sva si telefonski številki, za vsak primer, če bi na kolesu vendarle odkril škodo. Človek bi rekel, da je zadela na loteriji, oziroma, od vseh kolesarjev v Ljubljani prav kolesarskega župana.
Kdo sem in kaj počnem, nisem razlagal. Zahvalil sem se jih za korekten odziv in obžalovanje. Na srečo sem bil OK.
Tudi danes sem OK. Sedim za računalnikom, ki je bil v kolesarski torbi levo in jem mandarine iz nakupovalne vreče desno. Imel sem - prometno srečo.
Včeraj se je to zgodilo meni. Sem izkušen kolesar. Skoraj vsak dan sem na kolesu in znam ocenit nevarnost. Nevarnostim in prometu se izogibam, a vedno ne gre. Kriva je oseba za volanom, drži.
A odgovorna sta tudi mesto in država!
Če bi na Dunajski cesti veljal nižja omejitev hitrosti (sploh v delu, kjer ta znaša 60 km/h), bi bile možnosti za tovrstne dogodke bistveno manjše.«
Veseli nas, da naš kolesarski župan prometno nesrečo preživel brez posledic, vsekakor pa gre takšen dogodek vzeti kot opozorilo, da se kaj takega lahko zgodi kateremu koli od vedno številčnejših kolesarjev v Ljubljani.
