Avgust Demšar, genij za novo kriminalno serijo: Recimo, da sem začel pisati iz jeze

Avgust Demšar je mariborski pisatelj, najbolj znan po svojih detektivskih zgodbah. Avgust Demšar je sicer psevdonim. Zanj se je odločil, ker psevdonim, kot pravi, sodi k žanru, s katerim se ukvarja.

Demšar je zbiralec detektivsko kriminalnih zgodb z dokaj obsežno knjižnico in natrpano videoteko klasičnih in sodobnih detektivskih primerov. 

Detektivske zgodbe piše že nekaj let, z njimi pa je vzbudil zanimanje tako literarno kritiške javnosti kot širokega kroga bralcev, prav zato je v lanskem letu postal eden izmed največkrat izposojenih avtorjev v slovenskih knjižnicah.

Svoje detektivke umešča v mariborsko okolje. Pri branju tako prepoznavamo ulice, stavbe, vedute in miselnost mesta ob Dravi.

V sodelovanju z založbo Sanje je v Demšar v letih 2007 do 2012 ustvaril enega prvih slovenskih cikličnih detektivskih opusov, šest romanov s skupnim imenom Primeri inšpektorja Vrenka. A tukaj se njegovo literarno delo ne konča.

Prav v prejšnjem letu je Demšar izdal svojo deseto jubilejno kriminalko z naslovom Cerkev, ki je prvi del trilogije, postavljen v imaginarno pohorsko vasico. Avtor pa že načrtuje svoja naslednja romana trilogije z naslovoma Tajkun in Estonia.

To nedeljo na sporedu prvi del nadaljevanke

Prvi program Televizije Slovenije bo že danes ob 20. uri predvajal novo izvirno slovensko detektivsko nadaljevanko z imenom Primeri inšpektorja Vrenka, ki je posneta po prvi treh knjigah istoimenske knjižnice zbirke. Gre za knjige Olje na balkonu, Tanek led in Retrospektiva.

V vlogo pronicljivega višjega kriminalističnega inšpektorja Martina Vrenka, ki bo reševal nenavadne primere z zanimivimi zapleti, se bo prelevil znani slovenski igralec Dario Varga. V osrednjih vlogah bodo ob njem nastopili še Jurij Drevenšek, Katarina Čas, Lotos Vincenc Šparovec in Barbara Predin. 

Režijo nadaljevanke podpisujeta Slobodan Maksimović in Boris Jurjaševič, njeno avtorsko jedro pa sestavljajo še direktor fotografije Vladan G. Janković, scenografka Mateja Medvedić, kostumografka Katarina Šavs, oblikovalka maske Eva Uršič in montažer Jurij Moškon.

Prav zaradi nove serije, ki bo gotovo sledila poti uspeha svoje predhodnice, serije Jezero, posnete po knjižni predlogi Tadeja Goloba, pa tudi zaradi njegovega nadvse uspešnega knjižnega opusa, ki se bo v prihodnjih letih še razširi, smo za spletni imaginarni rokav pocukali mariborskega avtorja Avgusta Demšarja in mu postavili kar nekaj vprašanj.

Začniva na začetku samem. Kdaj ste začutili ljubezen do knjig, se spomnite tistega trenutka?

»Ne, spomnim se tega, da sem doma bil vedno obkrožen s knjigami. Knjige so bile v kartonskih škatlah, ko še nismo imeli knjižnih omar, nato naložene ena preko druge, ko smo jih imeli. Knjige sem dobival za novoletna in rojstnodnevna darila in tako dalje. Če živiš med knjigami, je pričakovano, da prej ko slej do njih razviješ pozitiven odnos.«

Katera je bila prva knjiga, ki ste jo prebrali? 

»Tega se ne spomnim, so pa prve knjige, ki jih imam v zavesti, zbirka mladinskih romanov Ericha Kästnerja, med njim Emil in detektivi, Pikica in Tonček, Leteča učilnica in druge.«

Verjetno tudi sami zelo radi berete, katera je vaša najljubša knjiga in katere tri knjige bi priporočili našim bralcem?

»Odkar intenzivno pišem, manj berem, žal, časa za vse zmanjka. Kot priporočilo pa, tako na hitro, morda kar malo pozabljen roman z naslovom gospodična Smilla in njen občutek za sneg Petra Høega, Matilda avstrijskega pisatelja Wolfa Haasa ali pa klasika, Park Gorki Martina Cruz Smitha.«

Kako ste sploh začeli s pisateljevanjem?

»V določenem trenutku po desetletjih prebiranja kriminalnih romanov me je začelo zanimati, kako se človek počuti na drugi strani knjige. Obenem sem po naključju prav takrat prebral neko zanič kriminalko, v kateri so bila kršena vsa pravila. V bistvu je bila šolski primer, kako tega ne početi. Recimo, da sem začel pisati iz jeze.«

Zakaj psevdonim in zakaj ravno Avgust Demšar?

»Za uporabo psevdonima smo se skupaj z založbo, s katero sem takrat sodeloval, odločili, ker je to, vsaj nekoč je bila, ena od značilnosti kriminalnega žanra. Vse skupaj smo jemali kot šalo in si rekli, zakaj pa ne bi ob ostalih žanrskih pravilih upoštevali tudi tega.

Obenem mi danes psevdonim omogoča, da ločujem zasebno življenje od javnega. Ime Avgust je poklon prvemu literarnemu detektivu Augustu Dupinu Edgarja Allana Poeja, Demšar je dekliški priimek moje babice.«

Zraven pisateljevanja poučujete na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, in sicer likovno pedagogiko, kako vam likovni svet pomaga pri pisanju knjig?

»Pravnik, ki se ukvarja s pisanjem kriminalnega žanra, bo najverjetneje pisal sodne drame, bivši kriminalist bo opisoval policijske postopke, zgodovinar bo svoje kriminalke postavljal v preteklost, Le Carre je seveda pisal vohunske zgodbe in tako dalje.

Sam se poklicno ukvarjam z likovno umetnostjo, pedagogiko, pa tudi s psihologijo, sodobno likovno teorijo, preučujem in spremljam sodobne likovne prakse. Vse to mi omogoča, da vsebine teh področij vpletam v svoje romane. Včasih gre za umestitev dogajanja v svet umetnosti, kot na primer v romanu Retrospektiva, včasih se umor zgodi na šoli kot v romanu Tanek led. Obenem je moj glavni literarni junak, Martin Vrenko, po izobrazbi psiholog.«

Raje poučujete ali pišete knjige?

»Oboje počnem nadvse rad in z veseljem.«

Napisali ste že kar nekaj romanov, koliko časa vam v povprečju vzame pisanje ene knjige?

»Zelo različno. Prvi roman, Olje na balkonu, sem napisal v treh tednih, zadnjega, Cerkev, sem pisal dve leti. V povprečju pa mislim, da bi bilo mogoče na leto napisati enega do dva romana.«

Pri pisanju katere knjige ste najbolj uživali?

»Enako sem užival pri pisanju vsake od njih. Razlika je morda v tem, da sem prve romane ustvarjal brez pritiska, saj nihče od mene ni ničesar pričakoval, zdaj pa tudi sam od sebe zahtevam, da bi vsaka naslednja knjiga bila boljša od prejšnje. To se, seveda, ne da v nedogled.«

Imate med pisanjem kakšen poseben ritual?

»Ne, je pa res, da najbolj zbrano pišem zjutraj, ko je zunaj še tema in ko vse okoli mene še spi.«

Kako ste ustvarili lik inšpektorja oziroma Martina Vrenka? Od kod navdih zanj?

»Martin Vrenko je mešanica različnih vplivov. Nekaj je pobrano od drugih podobnih junakov v literaturi, nekaj je lastnosti ljudi, ki jih poznam, nekaj je mojih idej o tem, kakšen bi naj bil mariborski literarni kriminalist, nekaj pa je v vsakem takem junaku tudi pisatelja samega. A tega slednjega manj, kot si ljudje mislijo.«

Veliko dogajanja v vaših knjigah je postavljeno v Maribor? Zakaj ravno Maribor? 

»Pisci kriminalk, in ne samo teh, imamo dve možnosti, lahko se odločimo in svoje zgodbe umestimo v realno ali pa v izmišljeno okolje. Midsomer je izmišljeno okolje v kriminalkah Caroline Graham, izmišljeno okolje je mesto Maardam v kriminalkah Håkana Nesserja, pa okolje v kriminalkah R. D. Wingfielda in tako dalje. Jaz sem se odločil za realno okolje, tudi zato, ker me je vedno zanimalo ustvariti domač kriminalni literarni žanr, kamor sodi tudi dogajalni prostor. 

Maribor kot mesto, v katerem živim in od blizu spremljam, kaj se z njim dogaja zadnjega pol stoletja, se je ponujal sam po sebi. Zdaj, po desetih romanih, sem prepričan, da je včasih cvetoče delavsko mesto, ki je v politični tranziciji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in globalnem prehodu na postindustrijsko družbo izgubilo tla pod nogami in se tega še dandanes na veliko otepa, zelo primerno okolje za literaturo.« 

Očitno vas Maribor navdihuje v veliki meri, kateri je vaš najljubši kotiček v Mariboru? 

»To je prostor na začetku sestopa v Melje s smeri Partizanske ceste, ko človek pride izpod železniškega nadvoza. Tam, na desni, za križiščem, je pred leti stala tovarna Lilet, tovarna modne ženske obutve in prva tovarna, ki je v Mariboru konec osemdesetih let prejšnjega stoletja končala v stečaju. 

Prostor mi je ljub, ker je tam delala moja mama, ker sem v tovarni kot otrok prebil precej časa, ker še zdaj vidim njene hodnike, pisarne, fikuse in ljudi, med njimi tudi pravkar preminulega čevljarskega mojstra, gospoda Franca Cimerlajta, ki je tam delal. Na mestu tovarne stoji danes, seveda, nakupovalni center.«

Kako se je začelo vaše sodelovanje z RTV Slovenija? 

»Leta 2017 je bil objavljen razpis, s katerim je RTV iskala predloge za izvirno domačo televizijsko serijo v šestih delih. Prebral sem razpisne pogoje in se odločil sodelovati. Pripravil sem idejni osnutek za domačo 'krimi' serijo na podlagi mojih romanov.

Spisati je bilo potrebno koncept na dveh tipkanih straneh, kratke sinopsise vseh šestih epizod in v celoti napisati scenarij za prvo epizodo, ki je obsegal približno petdeset strani. Med osemindvajsetimi predlogi je komisija izbrala dva, že posneto Jezero in moje Primere inšpektorja Vrenka.«

V kolikšni meri se serija drži koncepta knjig? 

»Delni odmik od romanov sem storil že sam, ko sem pisal scenarije. Prevod iz literarnega v filmski jezik terja svoje prilagoditve. To so, na primer, krčenje števila nastopajočih oseb, zmanjševanje dogajalnih prostorov, krajšanje dialogov, poenostavitve zapletov, drugačno nizanje ključev za detekcijo in podobno.

Dodatni odmiki od romanov so se zgodili tudi pozneje, ko so se v delo vključili drugi avtorji. To je normalno, pričakovano in nujno. Filmska verzija, posneta po romanu, ne more biti enostavna ilustracija zapisanega. Logično je, da imajo na zgodbo svoj pogled producent, režiser, direktor fotografije, igralci, montažer filma.«

V kolikšni meri ste bili sami vključeni v ustvarjanje in snemanje serije? 

»V nastanek same serije po oddaji scenarijev nisem bil aktivno vključen. Film je skupinsko delo, kjer sodelujejo strokovnjaki najrazličnejših področij. Tako kot sam ne bi želel, da bi se v moje pisanje vmešaval strokovnjak za filmsko montažo, tudi meni ne bi prišlo na pamet, da bi se vmešaval v njegovo delo.«

Kateri je bil morda največji izziv pri ekranizaciji vaših romanov? 

»Kar sem mene tiče, je bilo to v naboru slovenskih igralcev poiskati pravega za naslovno vlogo višjega inšpektorja Martina Vrenka.«

Nam lahko opišete, koliko časa je trajalo snemanje oziroma ustvarjanje same serije?

»Ustvarjanje serije, od začetne ideje, do predvajanja na televiziji, je trajalo dobra tri leta. Samo snemanje pa je, kolikor vem, potekalo od začetka avgusta do sredine oktobra lanskega leta, kar pomeni dva meseca in pol.«

Ste si pred premiero na televiziji vse epizode že ogledali?

»Ne, videl sem le surovi verziji tretjega in četrtega dela. Zanimivo bo videti svoje romane v tej obliki. Bolj kot to, kako jih bom sprejel sam, pa me zanima, kakšni bodo odzivi ostalih.«

Se bo vaše sodelovanje z RTV Slovenija nadaljevalo tudi v prihodnje, zgodba namreč sledi le prvih trem knjigam v zbirki o inšpektorju Vrenku?

»Tega ne vem, vsekakor pa upam. Malo bo odvisno od odzivov na serijo, pa seveda še od marsičesa drugega.«

Ste eden izmed najbolj branih avtorjev v Sloveniji zadnjega leta, kaj vam pomeni, da ljudje blazno radi posegajo po vaših knjigah?

»Branost mojih knjig je velika motivacija za pisanje. Kriminalke oziroma žanrske knjige nasploh se pišejo zato, da jih ljudje beremo, v njih uživamo in se sprostimo. Če bi ljudje tega, kar napišem, ne brali, ne vem, zakaj bi to še počel.«

Prejšnje leto ste izdali svojo najnovejšo knjigo Cerkev, v pripravi pa že imate novo, Tajkun, nam lahko zaupate, kdaj bo knjiga izšla in o čem bo tekla zgodba?

»Kriminalka Cerkev, ki je izšla v začetku lanskega februarja je prvi del trilogije, katere skupni imenovalec je mala imaginarna pohorska vasica Vodnjaki. V trilogiji bosta še romana Tajkun in Estonia. V obeh se bodo pojavili junaki, ki so omenjeni že v prvem delu trilogije, seveda tisti, ki so še ostali živi. 

Roman Tajkun sem dokončal tik pred novim letom, pravkar je prestal branje prve testne bralke. Zdaj bo rokopis pet do šest mesecev nedotaknjen ležal v predalu. Nato se ga bom ponovno lotil, da bo na koncu primeren za oddajo na založbo. Nekajmesečna časovna distanca je potrebna, le tako sem na lastno besedilo sposoben pogledati objektivno in ga spraviti v to, kar je po mojih kriterijih soliden kriminalni roman.

Izid načrtujemo v začetku leta 2022. Trenutno pišem zaključni del trilogije, roman z naslovom Estonia. Če ste me prej spraševali, kateri roman mi je najljubši, je to trenutno prav ta.«