Mineva 35 let od odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade.
Ko so zadnji vojaki jugoslovanske armade 15. oktobra 1991 nekaj pred poldnem zapustili vojašnico v Šentvidu, so minska polja za sabo odstranili, načrtov niso pustili.
Odnesli pa so, kot so naslednji dan zapisali v Delu, »celo pesek s teniških igrišč«.
Pesek s teniških igrišč
Šentviška vojašnica je bila velika, sprejela je lahko do 3500 vojakov. V njej sta bila bataljon vojaške policije in motorizirana brigada. Stala je v stavbi, ki ni bila nikoli zgrajena za vojsko: v Škofovih zavodih.
Šolo so zaprli 5. junija 1945 in stavbo predali vojski. Tisto poletje je bilo v njej zbirno taborišče, iz katerega so po navedbah zavoda na tisoče ljudi odpeljali v smrt. Potem je postala vojašnica Borisa Kidriča in to ostala skoraj pol stoletja.
Prvega julija 1991 jo je obkolil 551. odred teritorialne obrambe, med njimi kamniška četa. Vojaki v njej so čakali z nabitimi puškami. Pet dni pozneje so v Šentvidu streljali za lastnimi vojaki, ki so poskušali pobegniti iz vojašnice. Istega dne se je samo iz Makedonije pripeljalo deset avtobusov staršev, ki so prišli po sinove.
Nadškofija je stavbo dobila nazaj 3. aprila 1992, v propadajočem stanju. Gimnazija je pouk začela septembra 1993. Danes je v Zavodu sv. Stanislava več kot 1500 otrok in mladih, od vrtca do mature.
Vojakov pa Šentvid ni izgubil. Takoj ob zavodu je vojašnica Slovenske vojske, v kateri vadi Orkester Slovenske vojske in dela enota, ki uničuje neeksplodirana ubojna sredstva.
Pet imen, ki jih ni več
Vojašnic je bilo v Ljubljani tisto jesen pet.
Ljubljanski veterani jih v svojem zborniku naštevajo z imeni, ki danes ne povedo ničesar več: 4. julij na Metelkovi, Maršala Tita na Roški, Borisa Kidriča v Šentvidu, Bratstvo in enotnost v Mostah in Ljuba Šercerja za Bežigradom.
Od avgusta 1990 do 25. oktobra 1991 so jih pripadniki narodne zaščite opazovali dan in noč.
Z imeni je sicer zanimivo. Avstro-Ogrska je največjo poimenovala po cesarju, kraljevina po kralju in regentu, Jugoslovanska ljudska armada po partizanskih herojih, datumih in geslih. Slovenska vojska je leta 2012, ko je takratni minister Aleš Hojs preimenoval tri vojašnice, izbrala padle iz osamosvojitvene vojne.
Vojašnica v Mostah se od takrat imenuje po Edvardu Peperku, pripadniku teritorialne obrambe, ki je bil 27. junija 1991 smrtno ranjen v Trzinu. Pred tem je dvajset let nosila ime partizanskega komandanta Franca Rozmana - Staneta, kar je bilo ob preimenovanju politično sporno. Šentviška je postala vojašnica slovenske teritorialne obrambe.
Častnika ni bilo
Slovesne predaje vojašnice v Ljubljani ni bilo nikjer. Edina slovesnost je bila v Kopru, ob odhodu zadnjega vojaka.
Za Bežigradom predaja sploh ni uspela v prvem poskusu. Dogovorjena je bila za 27. september, a ob dogovorjeni uri ni bilo odgovornega častnika, je naslednji dan poročalo Delo.
Skladišče v Vižmarjah so istega dne predali brez zapletov.
Zadnji vojaki iz Ljubljane so se najverjetneje vkrcali 24. oktobra, ko je ladja Galeb ob 10.15 iz Kopra odpeljala 1200 mož, »preostale vojake nekdanjega 31. in 14. korpusa iz Maribora in Ljubljane«. Naslednji večer je pristal še malteški trajekt Venus.
Napovedanih je bilo 200 vojakov, z Venusom in vojaškim trajektom jih je odšlo več kot 400. Iz slovenskih voda je Venus odplul v prvih minutah 26. oktobra. Ta noč je danes dan suverenosti, praznik, ki sicer ni dela prost dan.
Jama ob Dunajski
Vojašnica Ljuba Šercerja je bila stara topniška vojašnica, ki je po letu 1896 zrasla ob današnji Dunajski cesti v skladu s popotresnim načrtom mesta Maksa Fabianija. Med vojnama je bila vojašnica regenta Aleksandra, v Jugoslovanski ljudski armadi je bil v njej bataljon zvez.
Po odhodu vojske je stala prazna do leta 1994, ko so jo podrli. Na delu zemljišča je dve leti pozneje zrasel Bežigrajski dvor z 251 stanovanji. Četrtina, na vogalu Dunajske in Topniške, je ostala prazna.
Tam bi sredi devetdesetih morala stati stavba notranjega ministrstva, od leta 2013 pa nova sodna palača. Natečaj je leta 2021 dobil biro Bevk Perović, ocena se je s 135 dvignila na okoli 200 milijonov evrov in projekt so zamrznili.
Država je medtem za 7,7 milijona kupila stavbo na Litijski, kar se je končalo kot afera. Aprila lani je ministrstvo objavilo poziv za javno-zasebno partnerstvo, po katerem bi sodna stavba stala do konca leta 2031. O tem, kakšna je bila Dunajska pred petdesetimi leti, smo pisali septembra.
Belgijska kasarna
Največja je bila vojašnica na Metelkovi. Avstro-Ogrska jo je zgradila konec 19. stoletja kot pehotno vojašnico Franca Jožefa, letnice gradnje se med viri razlikujejo za četrt stoletja. Ljubljančani so ji rekli Belgijska kasarna, ker je bil častni poveljnik tamkajšnjega 27. pehotnega polka belgijski kralj.
V Jugoslovanski ljudski armadi je bila vojašnica 4. julij in sedež poveljstva 14. korpusa.
V njenem vojaškem priporu so bili zaprti Janez Janša, Ivan Borštner in David Tasić.
Tri leta pozneje je Janša kot obrambni minister po izpraznjeni vojašnici vodil člane nekdanjega Odbora za varstvo človekovih pravic. Našli so »le prazno in uničeno lupino«, sveže prebeljen zapor in požgana mesta, kjer so uničevali dokumente.
Ministrstvo je takrat izračunalo, da bo za obrambo potrebovalo le slabo tretjino objektov, ki jih je zapustila armada. Kaj z ostalimi, ni vedel nihče.
Na Metelkovi je odgovor prišel od spodaj. Mreža za Metelkovo je zahtevala prostor za kulturo, mestna oblast je začela rušiti, in v noči z 10. na 11. september 1993 je vojašnico zasedlo okoli dvesto ljudi. Od takrat je v stavbi Lovci ves čas nekdo dežuren.
»Nikakor si nismo predstavljali, da bo v tej obliki obstajala še danes,« je ob tridesetletnici povedal Miha Zadnikar.
Avtonomni kulturni center formalnega statusa še vedno nima, lastništvo je mestna občina uredila leta 2008. Na drugi strani dvorišča je Muzejska ploščad z Etnografskim muzejem (od 1997), Narodnim muzejem Metelkova, Muzejem sodobne umetnosti in Kinoteko.
Iz zapora je nastal Hostel Celica, ki ga je Lonely Planet leta 2006 razglasil za najbolj hip hostel na svetu. Ko so se leta 2008 v njem spet srečali obsojeni iz procesa proti četverici, je Janša povedal, da je »prišel v nekdanji zapor, ki je danes najboljši hostel na svetu«.
Januarja letos je policija območje od Metelkove do železniške postaje razglasila za varnostno tvegano območje. Iz Avtonomnega kulturnega centra so odgovorili: »Metelkova ni vir problema, lahko pa je del rešitve.«
Ha, ha, ha
Na Roški je bila domobranska vojašnica, gradili so jo od leta 1891, v glavno stavbo so se vselili konec leta 1906. Kraljevina jo je imenovala po kralju Petru, JLA po maršalu Titu in v njej imela logistične enote. In vojaško sodišče, pred katerim so poleti 1988 stale množice, ko je potekal proces proti četverici.
Spominsko ploščo na proces so na stavbi odkrili 31. maja 2013. Nekaj tednov pozneje, v noči na 4. julij, je izginila. Na fasadi je ostal napis »Ha, ha, ha«.
Po odhodu vojske je bila Roška najprej zatočišče. Od poletja 1991 je bilo v njej prvo ljubljansko zbirno središče za begunce, med vojno v Bosni je hkrati tu živelo do dva tisoč ljudi. Zaprli so ga leta 1995.
Potem so prišli dijaki Srednje ekonomske šole in restavratorji, leta 2024 še Arhiv Republike Slovenije. Mestni svet je 28. septembra letos soglasno, s 33 glasovi, sprejel prostorski načrt, po katerem bodo na preostalem delu zgradili Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, študentski dom in park.
Moste in bolnišnica
Vojašnica v Mostah na Leskoškovi, ob BTC, je edina, ki je v celoti ostala vojašnica. Leta 1991 je bil v njej protiletalski polk, danes je v njej poveljstvo 1. brigade Slovenske vojske. Prenova, ocenjena na okoli 70 milijonov evrov, poteka po fazah do leta 2028.
Nedaleč stran, na Vodmatu, je stala še ena vojaška ustanova, o kateri se ob vojašnicah malo govori. Nekdanja c. in kr. vojaška bolnišnica, deset stavb s konca 19. stoletja, je bila v JLA Vojna bolnica Moste.
Po oktobrskem dogovoru leta 1991 je vse njeno premoženje prevzela Slovenija, stavbe so prešle k Univerzitetnemu kliničnemu centru. V nekdanjem vojaškem psihiatričnem oddelku na Zaloški 29 je danes center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog.
Na Roški bodo torej študirali umetniki, na Metelkovi so muzeji in klubi, v Šentvidu gimnazija in vojaški orkester. Na vogalu Dunajske in Topniške pa se po petintridesetih letih še vedno čaka, kdaj in kdo bo zgradil sodno stavbo.
