Nekdanja županja Ljubljane Vika Potočnik: »Poslovila sem se od politike, ne pa od kritičnega razmišljanja«

Nekdanja ljubljanska županja Vika Potočnik je za Ljubljanainfo spregovorila o začetkih svojega mandata, političnih in osebnih preizkušnjah ter o tem, kaj jo pri današnjem razvoju Ljubljane najbolj skrbi.

Kritična je do nekaterih urbanističnih posegov, opozarja na pomen zelenja, javnih storitev in sodelovanja prebivalcev ter razmišlja o prihodnosti mesta.

Kako se spominjate leta 1997, ko ste postali prva županja Ljubljane?

»Ljubljano imam izjemno rada. Že ko sem kot petletna deklica prišla na obisk k sorodnikom in pozneje, ko sem prišla sem študirat, sem začutila, da mi to mesto lahko da krila. Hkrati sem opazovala, kako zaspano je bilo. V središču je bilo malo dogodkov, ob sobotah in nedeljah so bile trgovine zaprte. Spraševala sem se, kaj bi naredila drugače.

Ko se nisem želela več potegovati za poslanski mandat, je v meni dozorela odločitev za kandidaturo. Vedela sem, da bo težko. Stranka mi sprva ni izkazala prave podpore, predhodni župan Dimitrij Rupel pa je odstopil pred koncem mandata. Najprej sem bila izvoljena za enajst mesecev, šele nato za polni mandat. Marsikdo misli, da sem bila županja dva mandata, pa to ne drži.

Med kampanjo mi je odstopil volilni štab, zato sem sestavila svojo ekipo. Hodili smo med ljudi in jih poslušali. Z anketo smo zbrali več kot deset tisoč odgovorov. V drugem krogu sva se z Antonom Jegličem pogovarjala o težavah mesta: tramvaju, železniški postaji, pitni vodi in odpadkih. Te kampanje se spominjam kot zelo korektne. Ko sem nastopila funkcijo, ni bilo prave primopredaje. Obiskala sem mestne oddelke in s sodelavci začela ugotavljati, katere težave je treba rešiti najprej.«

Ko se ozrete na svoje županovanje, na katere dosežke ste najbolj ponosni?

»To je bilo povsem drugačno obdobje. Lokalna samouprava se je šele razvijala, mestna občina pa je imela veliko težav. Vsega ni bilo mogoče rešiti naenkrat.

Pomembna se mi zdi skrb za pitno vodo. Voda ne more biti leva ali desna, lahko je samo čista. Veliko pozornosti smo namenjali infrastrukturi, ravnanju z odpadki in skrbi za ljudi. Začeli smo ločevati odpadke, razvijali oskrbo na domu in iskali rešitve za starejše. Mesto smo odpirali navzven ter vzpostavljali sodelovanje z drugimi evropskimi mesti.

Pomembna sta bila tudi kultura in delo nevladnih organizacij. Zanje smo povečali sredstva. Pri tem sem imela izjemno predano ekipo. Z nekdanjimi sodelavci se še danes dobivamo, običajno enkrat na leto.«

V pogovoru ste omenili tudi Stožice. Kakšna je bila vaša vloga pri začetkih tega projekta?

»Spominjam se obdobja, ko nogometna reprezentanca ni imela ustreznih prostorov. Pred tekmo smo si morali celo izposoditi postelje iz kliničnega centra in na hitro urediti prostore.

Zato smo se lotili vprašanja zemljišč za stadion. Pri tem želim biti natančna: o nakupih ni odločala Vika Potočnik sama, ampak mestna občina oziroma mestni svet. Takšne odločitve so bile del širših načrtov za razvoj športne infrastrukture.«

Po koncu mandata ste se znašli tudi v sodnih postopkih. Kako ste doživljali tisto obdobje?

»Po koncu mojega mandata je sledil medijski linč. Bilo je veliko kazenskih ovadb in odhodov na sodišče. Zaradi zadeve Rog sem se s sodelavci po sodiščih, kolikor se spominjam, hodila zagovarjat sedem ali osem let. Nazadnje sem se branila že sama.

To ni prizadelo samo mene. Spominjam se pogovora s hčerko, ki me je vprašala, kje sem zdaj v službi. Vsako jutro sem se še vedno uredila, kot da grem v službo. Rekla sem ji, da imam toliko ponudb, da še izbiram. Hotela sem ostati močna.«

Po politiki ste se posvetili tudi delu z otroki. Kaj vam je to pomenilo?

»Z doktorico Anico Mikoš Kos sva dolgo dobro sodelovali pri projektih pomoči otrokom in učiteljem, tudi na območju nekdanje Jugoslavije. Pozneje sem delala v Pionirskem domu.

Z otroki sem izjemno rada. So neizmeren vir navdiha. Ko smo pripravljali festival za otroke ljubljanskih osnovnih šol, sem se sprehajala med njihovimi slikami in opazovala, kako razmišljajo. Otroci me vedno znova presenetijo.«

Kako danes preživljate čas?

»Ko sem se upokojila, sem se začela še intenzivneje ukvarjati z ustvarjanjem. Doma sem risala grafike, slikala in kiparila. Naenkrat sem ugotovila, da imam narejenih že približno sedemdeset kipov.

Za menoj je tudi bolezen in zdravljenje. Takšne izkušnje človeka zaznamujejo. Ustvarjanje mi je veliko pomenilo in mi še vedno pomeni.«

Kje lahko ljudje vidijo vaša umetniška dela?

»Prodajati jih ne znam. Razstavljala sem dvakrat v Mariboru in tudi v Trstu. Skupaj z umetnico Hui Qiwang sem sodelovala pri razstavi na Kitajskem, ki je potovala naprej. V Ljubljani pa mi razstave ni uspelo pripraviti. Toda ne dam se. Grem naprej.«

Se v Ljubljani kljub kritikam še vedno počutite doma?

»Ljubljana je moja in nihče mi je ne more vzeti. Tukaj sem študirala in ostala. Prav zato mesto tudi pozorno spremljam. Če sem kritična do tega, kar se v njem dogaja, mi zaradi tega nihče ne sme zapreti ust.«

Kako danes vidite razvoj Ljubljane?

»Vesela sem bila, ko se je začelo urejati mestno središče. Toda Ljubljančani morajo znova začutiti, da je to njihova Ljubljana. Sodelovati morajo pri odločanju, povedati svoje poglede in mnenja.

Zato smo ustanovili četrtne skupnosti. Danes bi jim dala več pristojnosti, strokovne podpore in denarja. Mesto se stara, ljudje pa potrebujejo prostore, kjer se lahko srečujejo. Ni treba, da je vse veliko in drago. V stanovanjskih soseskah bi lahko uredili manjše skupne prostore, kjer bi se sosedje pogovarjali, popili čaj in si pomagali.«

Ali menite, da bi se ljudje odzvali na takšne pobude?

»Ljudje imajo sprva pogosto pomisleke. Toda če delaš počasi in jih povabiš k sodelovanju, se lahko marsikaj spremeni. Prepričana sem, da bi se našle gospe, ki bi z veseljem prišle na klepet. Pomembno je, da se ljudje v svojem okolju ne počutijo osamljene.«

Kako gledate na povezovanje vrtcev in domov za starejše?

»Med generacijami smo postavili zidove. Potrebujemo več skupnega življenja, ne pa ločevanja. Že ko sem bila sama mlada mama, sem opozarjala tudi na odpiralne čase vrtcev.

Starši delajo različno dolgo in mesto mora to razumeti. Razmišljali smo o daljšem varstvu in večernih vrtcih, denimo za starše, ki delajo pozno.«

Katere urbanistične odločitve vas najbolj motijo?

»Izjemno sem razočarana nad nekaterimi posegi v Ljubljani. Med njimi je stavba na območju nekdanjega Šumija. Motijo me tudi drugi posegi, pri katerih se izgubljajo pogledi na mesto in njegova podoba.

V času mojega županovanja smo se ukvarjali tudi s kakovostjo zraka in prevetrenostjo Ljubljane. Zato me skrbi, kaj pomenijo novi veliki objekti za kroženje zraka. Pri takšnih posegih bi morali zelo natančno preveriti posledice. Preveč je betona.«

Kako ocenjujete projekt Emonika in prenovo območja železniške postaje?

»Predvsem se mi zdi, da je betona preveč. Skrbi me tudi kakovost življenja v stanovanjih ob železniških tirih. Ogledala sem si stanovanja v Situli in se spraševala, kakšno je življenje, če se zjutraj zbudiš s pogledom na številne tire.

Že pred leti smo razmišljali o tem, da bi tovorni promet umaknili iz središča Ljubljane in tam ohranili predvsem potniškega. Takšne odločitve so pomembne za razvoj mesta. Pri načrtovanju bi morali bolj paziti na ljudi, zelenje in kakovost prostora.«

Kakšno Ljubljano bi si želeli v prihodnje?

»Želim si mesta, ki ostane zeleno. Zelenja ne smemo jemati s posegi, pri katerih pozabimo na naravo in ljudi. Spomnim se razprav o območju Koseškega bajerja, kjer so obstajali tudi interesi za pozidavo. Takrat smo izvedli natečaj in izbrali krajinsko rešitev.

Všeč mi je, ko ljudje pred hišami in lokali zasadijo rastline ter skrbijo za svoj košček ulice. Tudi mi smo ob dnevu Zemlje meščanom delili sadike. Takšno kulturo mesta bi rada znova okrepila.«

Ostro kritizirate tudi odnos države do Ljubljane. Zakaj?

»Ljubljana je glavno mesto in gosti državne ustanove. Država se do mesta ne more obnašati tako, kot se. Nedokončani projekti, med njimi nova Narodna in univerzitetna knjižnica, so zame nacionalna sramota. Kritična sem tudi do razmer na področju kulturne infrastrukture, vključno z Dramo.

Pri tem ne delam razlik med političnimi barvami. Pomembno je, da se projekti končno izpeljejo. Ljubljana je tudi študentsko mesto in študenti potrebujejo prostore za življenje ter ustvarjanje.«

Kako gledate na položaj starejših in javnega zdravstva v mestu?

»Zavod za oskrbo na domu je nastal v času, ko zakonodaja takšnih rešitev še ni predvidevala. Mesto je videlo stiske ljudi in se nanje odzvalo. Podobno smo iskali rešitve za ljudi v hudih stanovanjskih in socialnih težavah.

Zelo me skrbijo težave v zdravstvu in dostopnost zdravnikov. V času mojega mandata smo koncesije podeljevali predvsem tam, kjer mestna mreža ni mogla zagotoviti določenih storitev. Pomembno se mi zdi, da ohranimo močno javno mrežo. Prav tako moramo biti previdni pri tem, kdo upravlja domove za starejše in kakšne posledice imajo takšne odločitve za stanovalce.«

V ljubljanski politiki je še vedno malo žensk. Kaj bi bilo treba spremeniti?

»Žensk je premalo. Tudi sama sem se trudila, da bi imele možnost sodelovati v politiki in da bi bilo to mogoče uskladiti z družinskim življenjem. Spomnim se mestne svetnice, ki je med mandatom rodila. V svoji pisarni sem ji uredila previjalno mizo in pomoč pri varstvu.

Želela bi si več žensk in mladih z vizijo. Mesto je treba predati tudi mlajšim generacijam, saj bodo oni živeli s posledicami današnjih odločitev.«

Ali boste na prihodnjih volitvah podprli katerega od kandidatov?

»Od politike sem se poslovila, kar pa ne pomeni, da sem se poslovila od kritičnega razmišljanja. Ne želim, da bi bila Ljubljana plen strank. Pomembno je, da jo vodi nekdo, ki razume razvoj mesta in ljudi, ki v njem živijo.

Če bi izbirala po svojih merilih, bi si na prvem mestu želela žensko, na drugem pa mladega človeka z vizijo.«

Kaj bi še radi videli v Ljubljani?

»Želim si, da bi bolje skrbeli za Plečnikovo dediščino in objekte, ki propadajo. Že dolgo razmišljam tudi o vrnitvi tirnega prometa oziroma tramvaja. To smo imeli v programih že pred leti.

Danes bi bilo takšno rešitev težje umestiti, saj so na nekaterih pomembnih območjih zrasli novi objekti. Toda to ostajajo moje sanje o Ljubljani. Ljubljana je moje mesto in zanj mi ni vseeno.«