Foto: Jure Banfi
Profile picture for user Ljubljanainfo Ljubljanainfo
Ustvarjeno dne
Sob, 17.9.2022 08:00
Stojan Kerbler. Haložan, fotograf, umetnik. Pomembno oziroma celo eno najpomembnejših imen jugoslovanske in slovenske umetniške struje.

Stojan Kerbler je mojster fotografije. Amaterski fotograf - tako reče zase - ki je hitro prerasel okvirje amaterske fotografije. Je ena vidnejših osebnosti bivše Jugoslavije, prejemnik številnih nagrad doma in po svetu in, kar je laičnemu gledalcu fotografij posebno pri srcu, dokumentalist starih časov. 

Do fotografije ga je vodila prigoda. Leta 1953 si je zlomil nogo, ko je smučal na svoji Ptujski Gori. Zmeraj pravi, da je tam rojen, četudi je rojen v bolnišnici v Mariboru. Tako izkaže pripadnost Ptujski Gori, Halozam. 

Zlom noge je privedel do tega, da mu je mama podarila družinski fotoaparat. Zaradi poškodbe je namreč 'pavziral' šolo.

Prvi sin, ki se je rodil njegovim staršem, je umrl za davico. Takrat je bila njegova mati noseča s sestro, nato je želela še enega sina. In rodil se je Stojan Kerbler. 

Kerbler je svojo študijsko pot nadaljeval v Ljubljani na študiju elektrotehnike, ob zaključku pa se je vrnil med haloške griče. Zaposlil se je v Tovarni glinice in aluminija v Kidričevem, prav tam pa je nastala ena pomembnejših serij fotografij. 

Ko so delavci še bili del 'fabrike'

Ena pomembnejših Kerblerjevih serij je tovarniška fotografija. Za časopis podjetja je fotografiral delo, zaposlene, obrate. V pogovoru za Ptujinfo razkrije, da so ga med fotografiranjem spremljali zadolženi za varnost pri delu. Tovarna je imela tudi temnico, kjer je razvijal fotografije. 

'Fabrika' mu je za potrebe fotografiranja nudila fotoaparat. Takrat je fotografiral s Contaxom - fotoaparatom, ki je bil tedaj še pomembnejši od Leice, pripoveduje. 

»Čeprav strokovnjaki so težko sprejeli mojo fotografijo, ker ni več ljudi gor. Čisto nekaj drugega slikam. En čas so rabili, da so sprejeli pa pogruntali, da je to tudi v redu, pa da ima neko vezo s tistim, ampak je skrito od zadaj,« razlaga o svoji tovarniški fotografiji. 

»Pa ti nekdo da par všečkov, misliš, da si dober fotograf«

Človeško oko je dnevno bombardirano s fotografijami. Od Instagram 'fotografov' do smejočih obrazov in izletniških panoram Facebooka. A kaj naredi dobrega fotografa? 

Kerbler izpostavi, da je sam uspel, ker so njegove fotografije drugačne, so njegov jezik. Dandanes smo opremljeni s telefoni, ki delajo solidne fotografije. A ni vsak fotograf. 

»Problem je to, da dobiš svoj izraz, ki pa je drugačen od drugih. To pa ni lahko narediti. Prvič, imel sem srečo, da sem živel v času, ko sem lahko slikal poleg službe. Šel sem slikat takrat, ko sem sam hotel, pa tisto, kar sem hotel sam,« razlaga mojster. 

Izoblikoval je svoj stil. Zmeraj se je držal horizontalnega formata, četudi je na račun tega poslušal kritike. A tudi kritiki so sčasoma format sprejeli, ugotovili, da je tudi to to kar Kerblerja naredi Kerblerja. 

Foto: Jure Banfi

Obrazi, zazrti v objektiv

Stojan Kerbler je znan po svojih portretih. Obrazih, ki zrejo v objektiv. Čisti, urejeni, med delom, v kmečkih oblačilih - obleka ne naredi portreta. Dober portret naredi zaupanje med fotografom in osebo pred lečo. 

Fotografiral je ljudi na ptujskih ulicah. Nato je ugotovil, da se želi vrniti h koreninam. Ugotovil je, da na Ptuju praktično ni meščanov. S fotoaparatom se je odpravil med domače griče, v Haloze. Nastajati je začela serija Haložani. 

Preprosto poimenovanje serije pa prikazuje prav to - Haložane. Pristnost okolja, življenja, domače hiše, ljudi med delom in praznovanjem. Haložane je fotografiral, saj se je z njimi tudi družil.

Ne gre za neznance, ki bi nerodno stali pred lečo. So Haložani. Mojster pravi, da so to še tisti pravi Haložani, ki so moža s fotoaparatom poznali, mnogi so se mu prav radi nastavili. 

»Dejansko sem se z njimi družil, zato so sproščeni. Nobena ni popravljala obleke ali frizure, take sem slikal, kot so bili, pri delu ali to. Če je bilo to na žegnanju, tam so bile lepše oblečene, ampak ne zaradi mene, ampak zaradi dogodka samega,« nadaljuje. 

Kar je laiku posebno pri srcu ob pogledu na Kerblerjeve fotografije, pa je to, da so dokument. Kažejo način življenja, kot je bil. Dela na vasi, oblačila, praznike - osebne in 'velike'. »Ja, seveda, to je v tistem žlahtnem smislu. To je v meni ta občutek,« pritrdi umetnik. 

»Mislim, da so Haloze na nek način fotogenične,« še doda. 

Kerbler o sebi pravi, da je fotograf na domačem dvorišču

Kaj je vredno fotografije? Kerbler zase pravi, da ima občutek, kaj je pomembno in kaj ne. Slika žegnanja, sejme, ljudi na sejmih in Haložane. Pravi, da pač dobi občutek, da je nekaj vredno slikati, da nekaj celo počasi izginja in s tem izginjajo tudi priložnosti ujeti trenutek na fotografijo. 

»Meščani pa še kdo se sramuje tega, ampak ljudje so včasih živeli skromno, tudi marsikje bolj srečno kot danes za nekoga, ko ima ne vem kaj. Spet razlagam, dve sliki imam. Otroci se v lavorju brez dna vozijo po bregu, razigrani, v mestu pa se eden z mopedom vozi s punco. Kateri je zdaj bolj srečen,« sprašuje Kerbler. 

Med najbolj znanimi serijami je tudi serija fotografij Koline. Fotografiral jih je, ko je še šlo za vaški praznik. Pravi, da mu je predstavljalo posebno čast, ko ga je kdo povabil fotografirat koline.

Takrat so bile še pristne, kar prikazujejo tudi fotografije. Brez olepšav, iskreni dokument tistega časa. Povprašamo ga o najljubši seriji fotografij. Težko se odloči, a posebno ljubi so mu Haložani. 

Foto: Jure Banfi

Izjemna vrednost v roke ptujski občini 

Nedavno se je Kerbler odločil, da bo kar 1650 svojih fotografij daroval Mestni občini Ptuj. Neprecenljiv dar bo romal v Kabinet Stojana Kerblerja, na Prešernovo 29, kjer je sedež Galerije Mesta Ptuj. 

Tam bo na stalni razstavi na ogled 160 fotografij, druge pa bodo raziskovalcem Kerblerjevega opusa na voljo kot študijsko gradivo. 

Zakaj se je odločil fotografije darovati Ptuju? »Te fotografije so vse nastale tu, v tem prostoru in je prav, da v tem prostoru ostanejo,« je jasen. 

V svetovnem prostoru je sicer čez 30 razstav zbirk njegove fotografije. Tudi delo kusosa mu ni tuje, Kerbler je večkrat aktivno sodeloval pri postavljanju razstav. Zdaj aktivno sodeluje tudi pri oblikovanju svojega kabineta. 

Med pogovorom se spomni še na to, da je v ptujski magistrat redno zahajal. V kleti je bila temnica, kjer je lahko razvijal svoje fotografije. 

Čast, da za čas življenja postavijo stalno razstavo

Je umetniku kabinet v čast, ga povprašamo. Odgovarja, da gre gotovo za posebno čas, a doda, da je v turističnem društvu na Ptujski Gori že dlje časa stalna razstava. Od letošnje pomladi je stalna razstava tudi v Negovi, pa v ljubljanskem kliničnem centru so na ogled njegove fotografije. Vse razstave so mu ljube.

In če ste se spraševali ... Umetnik fotoaparata še ne da iz rok. Še fotografira, a ne več ljudi. Zdaj ga fascinira propadanje, minljivost - to išče. Rad opazuje platano nedaleč od svojega bloka na Ptuju. V ptujskem bolnišničnem parku je našel drevo, ki ga najeda zajedalec. Pri Kidričevem je našel hiško, iz katere raste drevo. 

»Na ta način so asociacije lahko na ljudi, ampak v bistvu v naravi, v drevesu, v tem vidim nekaj,« nam zaupa.

»Pravi Haložan, tistih ne najdeš«

Na laične oči največji vtis najbrž pustita seriji Haložani in Koline. Pa se še kdaj odpravi v Haloze s fotoaparatom? Potrdi, da ljudi več ne fotografira. Haloze pa niso več Haloze, kot so bile. 

»Pravi Haložan, tistih ne najdeš, lahko še kakšnega posebneža, to pa imaš tudi v mestu. Tega ni več, tega življenja. Saj zato sem tudi nehal to slikati. Enako se je zgodilo v tovarni. V tovarni sem tudi nehal okrog 90. leta slikati ljudi, čeprav sem bil še v službi do 2000, sem pa začel slikati objekte,« pove. 

In zakaj so iz tovarniške fotografije izginili obrazi? Razloži, da so imeli dve stari elektrolizi, kjer so bili delavci najeti preko zunanjega podjetja. Drugače so se vedli, niso imeli razmišljanja, da je to njihova fabrika. 

»Ti pa so samo v službo hodili in se dejansko ni več dalo z njimi dobre slike narediti. Poleg tega se je vse začelo štrihati, zunanje urejati fabriko in je izgubila tisto, kar je imela prej. To se pravi, to je spet en dokument nečesa, kar je bilo, pa več ni,« razloži za Ptujinfo. 

Mislite, da niste fotogenični?

Veliko nas je, ki zamrznemo ob pogledu na fotoaparat. Menimo, da mora biti vsak las na mestu, oblačila polikana, nasmeh ravno pravšnji. Zakaj pa na Kerblerjivih osebah ne iščemo napak, kot jih na svojih portretih? 

Sproščenost je ključnega pomena, je dejal. Oba, tako fotograf kot portretiranec, morata biti razpoložena. 

Na vprašanje, ali meni, da obstajajo ljudje, ki pač niso fotogenični, je odgovoril jedrnato. »Ne.« 

»Ljudje niso ...  Veste, vsa to fotogeničnost, to je relativno. Relativno. Recimo, ženske hočejo, da so lepe. Saj bistvo fotografa je, da naredi lepše, kot je v resnici. Je pa tu ena past, ki je danes računalnik. Na računalniku si vedno lepši kot na papirju. Tam če ti kaj ne paše, če imaš prenosnika, samo malo ekran nagneš, pa je slika v redu,« še pomenljivo doda. 

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kateri veliki ptič je najbolj značilen za Prekmurje?

Starejše novice