Stari fotografiji sta sprožili plaz nostalgije: nekdanja pumpa, fički, kamnite kocke in Dravlje, ki so se šele gradile. Prepoznate cesto?
Stare fotografije imajo posebno moč. V nekaj sekundah človeka prestavijo v čas, ki ga sam morda sploh ni doživel, tistim, ki so ga, pa pogosto vrnejo spomine, za katere so mislili, da so že pozabljeni.
Takšen odziv sta sprožili tudi fotografiji Celovške ceste iz leta 1969, objavljeni v Facebookovi skupini Stare fotografije in razglednice Ljubljane.
Na njiju je Celovška, ki je današnjim Ljubljančanom skoraj ne bi mogli pokazati kot isto cesto. Prometa je bistveno manj, ob cesti je precej več odprtega prostora, v ozadju pa se vidi območje, kjer so se Dravlje šele intenzivneje gradile.
In prav v teh podrobnostih so člani skupine prepoznali svojo preteklost.
»Na desni pumpi sem pa jaz začel na Petrolu delat«
Eden od komentatorjev je na fotografiji prepoznal nekdanjo bencinsko črpalko. Zanj to ni bila več samo stara fotografija, temveč košček njegovega življenja.
»Na desni pumpi sem pa jaz začel na Petrolu delat. Pa čisto tako kot je na sliki je bilo. V ozadju se Dravlje zidajo.«
Danes so Dravlje povsem drugačen del Ljubljane. Gostejša pozidava, številne stanovanjske stavbe, trgovine in predvsem neprimerljivo več prometa dajejo območju povsem drugačen značaj.
Prav zato je fotografija iz leta 1969 tako zanimiva. Ne prikazuje samo ceste, temveč trenutek, ko se je Ljubljana pred očmi svojih prebivalcev začela spreminjati v mesto, kot ga poznamo danes.
Celovška cesta je sicer veliko starejša od fotografij, ki so zdaj ponovno vzbudile zanimanje.
Gre za eno najstarejših ljubljanskih prometnih povezav, ki je povezovala mesto z Gorenjsko in naprej proti Celovcu. Slovensko ime za cesto je bilo zapisano že v 18. stoletju, kot Celovška cesta pa je bila poimenovana po delih Šiške v začetku 20. stoletja.
Toda največji posegi v njeno podobo so prišli pozneje.
Od ceste s kockami do široke štiripasovnice
V šestdesetih in predvsem sedemdesetih letih je promet v Ljubljani hitro naraščal. Stara cesta ni bila več prilagojena mestu, ki je postajalo vse bolj avtomobilsko.
Komentatorji se zato spominjajo tudi znamenitih kamnitih kock, ki so nekoč sestavljale vozišče.
»Te kocke so gradili ročno. To so bile narejene za večnost.«
Drug komentar je šel še dlje:
»Položene so bile ročno. V času Avstro-Ogrske, veliko močnejše in bolj vzdržljive kot današnji asfalt. To je bila najpomembnejša in edina cesta takrat.«
Pri takšnih nostalgičnih zapisih je sicer dobro ločiti osebne spomine od zgodovinsko preverljivih podatkov. Da so bile stare ceste grajene drugače in da je Celovška zgodovinsko pomembna prometna povezava, ni dvoma, natančnega leta polaganja vseh kock, ki jih vidimo na fotografijah, pa iz teh podatkov ni mogoče zanesljivo določiti.
Je pa prav razprava o njih pokazala, kako močan spomin so pustile pri ljudeh, ki so se po stari Celovški vozili vsak dan.
In potem je tu še fičko.
»Uuu, slike malo pred Avtomontažo v smeri centra. Sem 15 minut do šeste ure zjutraj izpod Šmarke sedel v fičkota in bil ob šestih že v službi v samem centru (fičko je sicer poskakoval). Danes 15 minut do centra izpod Šmarke? Ni šans!«
Danes se ob takem spominu marsikdo verjetno nasmehne. A hkrati pove veliko o tem, kako drugačen je bil vsakdan Ljubljančanov.
Takrat ni bilo današnjih kolon, številnih semaforjev, večpasovnic in množice avtomobilov. Pot od Šmarne gore oziroma Šentvida do središča Ljubljane je bila lahko stvar nekaj minut.
Danes je takšen čas potovanja predvsem stvar sreče.
Ljubljana, ki je skoraj ni več
Prav to je tisto, kar pri starih fotografijah najbolj pritegne. Ne gre samo za avtomobile ali arhitekturo. Gre za občutek prostora.
Na fotografiji je Ljubljana videti manjša. Bolj odprta. Bolj mirna.
In vendar je že takrat nastajalo mesto, ki bo nekaj desetletij pozneje videti povsem drugače.
Eden od komentatorjev je zato zapisal misel, ki je verjetno zadela bistvo vsega:
»Se še kdo, tako kot jaz, ne more načuditi, kakšne neverjetne spremembe so se zgodile v 60–70 letih?! Kako je bilo in kako je sedaj! Le kako bo čez 60–70 let, ko se vse odvija še mnogo hitreje?«
To je vprašanje, ki ga ob takšnih fotografijah težko odmislimo.
Če bi človeku iz leta 1969 pokazali današnjo Celovško, bi jo verjetno težko prepoznal. Še težje pa bi si predstavljal, kako bo videti leta 2086.
Morda bodo takrat ljudje gledali današnje fotografije in se čudili podobnim stvarem: avtomobilom z vozniki, klasičnim semaforjem, današnjim stavbam in cestam.
Tako kot se mi danes čudimo Ljubljani iz leta 1969.
In morda bo tudi takrat nekdo pod staro fotografijo zapisal samo stavek, ki pove vse:
»Kako lep spomin na staro Celovško. Toliko se je spremenilo do zdaj.«
