Pred dnevom spomina na mrtve se je direktorica javnega podjetja Žale Mojca Hucman oglasila z avtorskim zapisom o tem, kaj vse se razkrije ob smrti bližnjega. Opozorila je, da breme družinskih sporov vse pogosteje pristane na zaposlenih na Žalah.
»Smrt ne ustvari družinskih odnosov. Jih pa pogosto razgali,« je direktorica Žal Mojca Hucman zapisala v prispevku z naslovom Ko žalost razkrije razpoke med nami.
Na Žalah se po njenih besedah ne srečujejo le z žalostjo, temveč tudi z zamerami, molkom, jezo in nesoglasji, ki so se med ljudmi nabirala leta.
Svojci, ki za smrt ne vedo
Hucmanova je opisala primere, ko pokojnik ima svojce, a ga ti ne želijo pokopati, ko otroci ne vedo, da jim je umrl starš, ali ko sestra šele dolgo po pogrebu izve, da brata ni več. Takih zgodb je po njenem zapisu veliko.
Če naročnika pogreba ni, pokop po zakonu prijavi pristojna občina, ki tudi plača stroške.
»Toda zakon lahko določi postopek. Ne more odgovoriti na človeško vprašanje, ki ostane za njim,« je zapisala.
Pri tem je poudarila, da ne želi soditi. »Krvno sorodstvo samo po sebi še ne pomeni bližine,« je zapisala. Dodala je, da so nekateri ljudje svojcem povzročili toliko bolečine, da od njih ni mogoče pričakovati, da bo smrt izbrisala preteklost.
Pogreb kot prizorišče starih sporov
Ko v družino vstopi smrt, pogosto na površje pridejo stare zamere, tekmovanje med sorojenci in vprašanja, kdo je za pokojnika naredil več. Dogovor o pogrebu tako postane nadaljevanje desetletja starega družinskega spora, ki se zdaj odvija pred zaposlenimi na Žalah.
Svojci se ne morejo dogovoriti niti o tem, kdo ima pravico govoriti v imenu družine, telefonski pogovori pa postanejo prostor družinskih obračunavanj, je opisala direktorica.
Po njenem zapisu se dogaja tudi, da na odločbo sodišča o tem, kako in kam pokopati človeka, čakajo dlje časa, pogrebe pa morajo varovati varnostniki, ker si svojci grozijo.
»Kdaj smo začeli pričakovati, da bo neznanec nosil težo odnosov, ki jih sami nismo zmogli urediti?« se sprašuje direktorica Žal.
»Empatija ne pomeni, da mora človek sprejeti vse«
Hucmanova je zapisala, da imajo na Žalah veliko razumevanja za človeško stisko, a da žalost, strah in nemoč ne morejo biti opravičilo za žaljenje, poniževanje, kričanje ali agresijo do zaposlenih. »To je pomembna meja, ne samo za Žale, ampak za družbo nasploh,« je še zapisala.
Opozorila je, da ljudi, ki jih ne poznamo, vse lažje dojemamo le kot funkcije. »Institucije same ne sedijo za okenci. Institucije ne dvigujejo telefonov,« je zapisala.
Zaposlenim je sporočila, da jim poniževanja, žalitev in agresije ni treba sprejemati kot običajnega dela službe.
Pogovor o smrti, dokler smo živi
Direktorica je bralce pozvala, naj o smrti in svojih željah za slovo govorijo že za časa življenja. Tak pogovor lahko po njenem mnenju tistim, ki ostanejo, prihrani dvome, občutke krivde in konflikte.
Pozvala jih je tudi, naj ne čakajo, da bo smrt razkrila vse neizrečeno, in naj pokličejo nekoga, s komer že predolgo ne govorijo. »Za nekatere pogovore nekoč zmanjka jutri,« je zapisala. »Kultura slovesa se ne začne šele ob smrti. Začne se veliko prej – v načinu, kako ravnamo drug z drugim, dokler smo še tukaj.«
