Na spletnih medijih Sobotainfo, Mariborinfo in Ptujinfo izvajamo projekt Odkrito na spletu, v sklopu katerega predstavljamo zgodbe ljudi, ki se na kakršenkoli način počutijo stigmatizirani od družbe.
Tokrat vam predstavljamo zgodbo 32-letnega novinarja in kolumnista Denisa Malačiča, ki je bolečino ob nesprejemanju občutil že v otroštvu.
Pri osmih letih je na lastni koži občutil, kako nehvaležno je biti otrok. Deležen je bil ostrega obsojanja in celo vidnega izobčenja s strani sovrstnikov. Vse se je začelo že v osnovni šoli, ko je zaradi debelosti zbolel za sladkorno boleznijo.
»Diabetes sem dobil v 3. razredu osnovne šole. Bil sem prvi primer s sladkorno boleznijo na naši šoli in ko se je to razvedelo, se mi recimo otroci niso približevali. Mogoče so mislili, da je nalezljiva bolezen, ampak spomnim se, da je to bilo eno tako čudno obdobje,« pripoveduje.
Stiska zaradi nesprejetosti je bila v zgodnjem otroštvu še toliko večja.
»Zelo sem se obremenjeval s tem. To so bili tisti osnovnošolski časi, ko si bil v koga zaljubljen in si tista punca zbere lepšega in boljšega sošolca. Sam pa sem vedno veljal za takega 'luzerja',« se spominja.
Stigmatizacija pa se je nadaljevala tudi po koncu osnovne šole. Zasmehovanja in podcenjevanja je podeželski fant iz Prosenjakovcev občutil tudi takrat, ko je začel obiskovati Srednjo šolo za oblikovanje v Mariboru. Občutki so se vrnili kot bumerang.
»Ko prideš s podeželja v mesto, si takoj bolj vaščan in te mestni ljudje začnejo zafrkavati že zaradi narečja, zaradi tega, da nimaš tako lepih oblek kot vsi drugi in tako dalje. Ampak splavaš. Tudi v srednji šoli sem bil bolj v ekipi 'luzerjev',« pravi Denis.
A kot opaža, smo s stigmatizacijo obdani na vsakem koraku, nemalokdaj tudi znotraj družine.
»Skoraj vedno, ko imamo družinska srečanja pridem na tapeto. 'Kaj je s tabo narobe? Zakaj še nimaš otrok? Kdaj boš jih imel? Kdaj se želiš poročiti'?« so vprašanja, ki se vrstijo.
Posledice stigmatizacije
Dolgoletna stigmatizacija je zarisala brazgotine. Ne le, da je vodila k podcenjevanju samega sebe, želji po konstantnem dokazovanju 'biti nekdo', pač pa je vsa ta stiska in stres, s čimer se je soočal, prispevala tudi k zahrbtni bolezni.
»Takrat sem si bolj želel, da drugi vidijo, da sem nekdo. Sedaj je obratno. Moral sem biti na sto selfijih, se dokazovati, kazati, da sem vsepovsod prisoten. To pa zato, ker mi je to vedno nekako manjkalo in ker sem imel tudi vedno smolo v ljubezni in se zapletal z osebami, ki so me prizadele, češ, da nisem dovolj pameten. Vedno sem se iskal. Nekje do tridesetega leta, do kemoterapij,« nam zaupa.
Strpnost do drugačnih
Že kot otrok ni razumel in, kot pravi, še danes ne razume, zakaj mnogi ne zmorejo tolerirati drugačnosti. Sam jih ne obsoja, a venomer opozarja na strpnost v družbi, katero je ponotranjil že v otroštvu.
»Moja mama je delala v begunskem centru, se pravi, da sem se že kot majhen veliko igral z begunci in nikoli nisem videl ločnice med nami in njimi. Na podlagi tega sem razvil eno tako lepo solidarnost oziroma razumevanje do drugih nacij, drugih ljudi. Danes vedno tudi preko družbenih omrežij opozarjam na situacije, ko nekdo koga ne tolerira in ga da v manjvreden položaj. Sam sem se vedno postavil za to osebo,« dodaja.
Žalosti ga, da še vedno živimo v okolju, kjer se obremenjujemo s tem, kaj bodo drugi rekli.
»So drugi res toliko pomembni, da boš zatrl lastno srečo in lastno zadovoljstvo in lastnega sebe in ne boš to, kar želiš biti v resnici in kar si,« sprašuje Denis
Bori se za pravice in enakopravnost vseh, ne glede na spolno usmerjenost.
»Ena mojih najboljših prijateljic je po narodnosti Bosanka. Na študentski izmenjavi je spoznala Francozinjo, s katero sta se zaljubili. Ljubezen je bila tako močna, da sta kljubovali vsem preprekam tako razdalji med njima kot težavam, ki so sledile po razkritju v družinah, zaživeli skupaj v Franciji in se poročili. Na njuni poroki sem bil voditelj romantičnega obreda, na katerem je bilo tudi nekaj govorcev. Med njimi mama Francozinje, ki je dejala, da si nikoli ni predstavljala, da bo ob svojih treh hčerah v družino dobila se četrto. Zdaj pa, da je zanjo iskreno hvaležna. Jokal sem kot dež. Sploh, ker ta druge mame ni bilo na poroki. Niti očeta. Težko mi je bilo za prijateljico, a težko mi je bilo tudi zanju, saj si nista dovolila videti resnice v hčerinih očeh. Danes sta ji vendarle prepoznala in jo sprejela. In to je zgolj en izmed razlogov, zakaj bom vedno in ponosno stal med mavričnimi ljudmi,« pravi.
Kot opaža, je moč zaznati večjo mero predsodkov proti istospolnim na podeželju kot v mestih, kar dokazuje lanskoletni napad na Reneja Žuniča.
»Vesel sem, da Rene pogumno sledi sebi ter iskreno in javno spregovori o svoji sreči, ki jo je našel v ljubezni, pa tudi o nesreči, ki jo je moral zaradi tega pretrpeti zaradi posameznikov, ki drugačnosti ne razumejo in je ne sprejemajo do te mere, da so sposobni celo dvigniti roko nad tujim življenjem,« je jasen Denis.
32-letni televizijski novinar, kolumnist in maneken je danes po mnogih težkih izkušnjah, obsojanjih in stiskah, postal najboljša različica samega sebe.
Spopadel se je s hudo zahrbtno boleznijo, prehodil 400 kilometrov dolgo pot El Camino in, kot pravi, postal najboljša različica samega sebe. V vsakem posamezniku odkriva le tisto pozitivno plat in opozarja, da se vsi, ki se soočajo s podobnimi stiskami zaradi stigmatizacije, čim več o tem pogovarjajo.
»Tudi moji odnosi doma so se izboljšali, mnogo bolj smo povezani, jih imam neizmerno rad. Pa vsekakor bolj kot na to, kaj nimam, gledam na to, kaj imam, in do tega čutim hvaležnost. Ker za to, da živimo srečno in mirno življenje, ni potrebno veliko. Vse se začne s skromnostjo in pričetkom razumevanja, kdo pravzaprav si.«
