Italijanski rock za avstrijsko mladino. Mäneskin na odru v Wiener Neustadtu. (Foto: Mimi Inhof)
Ustvarjeno dne
Tor, 14.9.2021 13:52
Enodnevni festival Nova Rock Encore je bil testni dogodek za epidemične čase.

Po skoraj letu in pol so se v Avstriji začeli prvi koncerti na prostem, največ pozornosti pa je bilo usmerjene v enodnevni festival Nova Rock Encore, nekakšen izredni podaljšek že dvakrat prestavljenega štridnevnega festivala Nova Rock, ki je bil hkrati napovedan kot največji testni dogodek v času epidemije covida-19.

Organizatorji so junija napovedali izpolnjevanje pogoja PCT za vstop na prizorišče, a so si pred slabim mesecem premislili in v sodelovanju z ministrstvom za zdravje spremenili pogoj v CT, kar ni odvrnilo 15.000 ljudi, da bi se po dolgem času sproščeno družili na večjem koncertu brez socialne distance in nošenja mask.

Vzdušje je bilo temu primerno, za piko na i pa je sončno vreme spominjalo na višek poletja in ne na sredino septembra.

Od Balkan skaja do rjovenja z Tatiano

Občinstvo se je razmigalo že med nastopom avstrijske ska-Balkan-punk zasedbe Russkaja, neke vrste Dubiozo Kolektiv iz Avstrije, ki sicer nima tako eksplozivnih nastopov, a so krojeni iz iste glasbene tkanine kot bošnjaški bend. Topli vložki brass sekcije so njihovim poskočnicam dali toplo zvočno podobo in pri kar nekaj skladbah je občinstvo v prvi tretjini parterja skakalo v ritmih z odra, čeprav je sonce ob enih še konkretno grelo.

Russkaja, avstrijska Dubioza Kolektiv.

Sledila je ukrajinska atrakcija ekstremnega metala Jinjer s karizmatično Tatiano Shmayluk. Potetovirana punca, ki v hipu lahko spremeni glas iz »običajnega« ženskega petja v metalsko rjovenje (growl, op.a.), ob katerem deluje kot dr. Jekyll in gospa Hyde, je s tipično mešanico ženskosti in samozavestnega postopaštva zlahka razvnela predvsem moško občinstvo.

Prvi »mosh pit« se je pred odrom razvil v nekaj minutah, Jinjer pa so se sprehodili skozi enajst skladb – dve s čisto svežega albuma Wallflower, a brez največje uspešnice Pisces. Običajno seksi oblečena pevka je na oder stopila v oprijetem džinsu, s sončnimi očali in v preveliki pisani majici, kot je zapisala na Instagramu, se je njen kovček z oblačili izgubil na letališču v Grčiji, od koder so prispeli v Avstrijo.

Jinjer so trenutno ena največjih koncertnih atrakcij metalskega podzemlja, ki sicer najbolje funkcionirajo v nabitih manjših prizoriščih, a se dobro znajdejo tudi na velikih odrih.

Tatiano Shmayluk, trenutno prvi ženski vokal progresivnega metalcora.
Tatiana v majici, ki jo je kupila na festivalu.
Nestrpno pričakovanje najbolj vročega benda ta hip.

Ko Italijani razvnamejo tradicionalno zadržane Avstrijce

Ko so se kazalci približevali četrti uri, se je pod odrom zbrala velika množica, med katero je izrazito prevladovala mlada publika. Italijanski Mäneskin so trenutno v »imperialni fazi«, torej v fazi, ko gre njihova popularnost samo navzgor in ko so stopili na oder, so po stadionu zadoneli oglušujoči kriki navdušenja.

Pesem Zitti e buoni, s katero so pometli na letošnji Evroviziji, je bila na sporedu že kot druga skladba. Pevec Damiano David je razprl roke in prepustil refren občinstvu.

Zmes arogance in mladostne energije, s katero štirje milenijci obvladujejo oder, je nezaustavljiva in zdi se, da ima vsak izmed njih svoje oboževalce v publiki.

Repertoar je presenetljivo »angleški« in močno naslonjen na skladbe drugih izvajalcev s katerimi so v štartu zasloveli v domači Italiji: Take Me Out (Franz Ferdinand), Somebody Told Me (The Killers), Kiwi (Harry Styles), Beggin' (The Four Seasons), edina predelava, ki je nastala pred letom 2000, ko so bili glasbeniki rojeni, je I Wanna Be Your Dog iz repertoarja The Stooges, kjer je nekoč pel njihov kamerad Iggy Pop. Izbor je dokaj logičen, saj se lirično igra s podobo S&M seksualnosti, s katero se Mäneskin radi spogledujejo.

Damiano David je sprožil kričanje vsakič, ko se je približal prvim vrstam.

Njihov nastop je poln rockerskih klišejev: poziranja med solažami, padanja na kolena, skokov na roke navdušenega občinstva in seksualnih provokacij – od njihove garderobe do Damianovih dovtipov – a vse deluje sveže, privlačno in zapeljivo mladostno.

Nekaj punc se je prepustilo trenutku in svobodomiselno sleklo majčke in nedrčke, drugi so se vidno zmedeni podali v »mosh pit«, ki je spontano nastal trikrat (ja, Mäneskin so trenutno tako popularni, da se dogaja tudi to).

Basistka Victoria de Angelis.
Ethan Torchio
Thomas Raggi

Ob sklepni Lividi Sui Gomiti se na odru znašlo precej obiskovalcev iz prvih vrst – čisto vsakega je izbral Damiano že prej in signaliziral varnostnikom – in na koncu se je tam gnetlo toliko ljudi, da se je bend komaj še videlo.

Občinstvo se je že odpravilo izpred odra, ko se je bend vrnil z vprašanjem: »Kam pa vi greste? Saj še nismo končali.« Vnovična izvedba I Wanna Be Your Slave, ki so jo prej že odigrali, je sprožila vnovični stampedo proti odru.

Eno z občinstvom. Dobesedno.
Gneča pod odrom.

Zakaj so italijanski četverček uvrstili na oder ob štirih popoldne in ne pozneje, ostaja neznanka: mogoče so podcenili njihovo popularnost, mogoče je šlo za strateško odločitev, saj je približno 30 odstotkov publike zapustilo prizorišče po njihovem nastopu.

Najbolj nehvaležni nastop je tako pripadel kultnim švedskim punkerjem Millencolin, ki po evforiji z gosti iz Italije niso uspeli razživeti občutno manjše množice pred odrom – več kot polovica prisotnih je njihov nastop spremljala sede, nekje v zadnji polovici stadiona.

Rafal iz Velike Britanije

Do prihoda britanske metalcore zasedbe Bullet for My Valentine se je struktura publike pod odrom dodobra zamenjala. Tokratni nastop v Avstriji je bil šele njihov drugi koncert po dobrem letu in pol – junija so bili eni od nastopajočih na podobnem testnem dogodku v angleškem Doningtonu, široki nasmeški glasbenikov ob prihodu na oder pa so pričali o tem, kako veseli so bili, da se znova vračajo pred publiko.

Premierna izvedba brutalne pesmi Parasite in prav tako nove Knives, s katerima napovedujejo skorajšnji izid sedmega studijskega albuma, je postavila okvir za sedemdesetminutni nastop.

Rafalni kitarski riffi so kot strojnica doneli iz ozvočenja – na odru se je bohotil »zid« kitarskih ojačevalnikov, a se je večino nastopa zdelo, da je njihov tonski mojster v času pandemije zarjavel: medtem ko so kitare in bobni sekali v drobovje, se je vokal Matthewa Tucka, ki zdaj nosi daljše, že nekoliko sive lase, za prvih nekaj skladb zakopal globoko v miks.

Matthew Tuck (BFMV)

Ob mraku nekateri že omagali

Ko se je ob zaključku njihovega nastopa nad prizorišče že prikradel polmrak, je nekaj obiskovalcev obležalo, kombinacija vročega vremena, popitega alkohola in navdušenja nad prvim res velikim koncertom po več kot letu in pol je terjala svoj davek.

Michael Paget (BFMV)

Finale večera je bilo tako namenjeno predvsem avstrijski publiki: dvojec Seiler & Speer, v katerem igralec Christopher Seiler in filmski producent Bernhard Speer s humorjem orisujeta avstrijsko družbo, je sprožila vsesplošno prepevanje prisotnih, sklepni nastop electro swing/dance projekta Parov Stelar pa je festival sklenil v plesnih ritmih.

Ljudje po takšnih dogodkih hrepenijo

Pod črto iz previdne izvedbe festivala lahko potegnemo nekaj zaključkov: ob upoštevanju varnostnih pogojev se večji dogodki lahko izvajajo, dokler epidemija ne izzveni, ljudje hrepenijo po tovrstnem druženju in so pripravljeni upoštevati pogoje za vstop na prizorišče, kjer se lahko nato svobodno gibljejo brez mask in socialne distance in to, da so Mäneskin trenutno res najbolj vroča zasedba v Evropi, ki jo v naslednjem letu ali dveh čaka takšna eksplozija popularnosti, kot je na bendovski sceni že dolga leta nismo videli.

Mladina ima končno (spet) svoje junake z jasnim sporočilom svobodomiselnosti in tolerance, kar deluje kot obliž na rano v teh čudnih časih.

Končno množični koncert brez omejitev.

(Foto: Mimi Inhof)

Starejše novice