Pogrešate normalne koncerte? Tudi mi jih, a kot kaže jih do konca leta ne bomo doživeli. In medtem ko v Sloveniji glasbeniki, organizatorji in tehnično osebje žonglirajo med zahtevami NIJZ, ki pogojuje izdajo dovoljenja z okornimi določili, industrija srečanj bije boj za preživetje. Medtem se v Italiji, ki je bila ena najhuje prizadetih evropskih držav v pandemiji, država trudi olajšati in preživeti koncertno, torej v širšem kontekstu turistično panogo. Seveda v smernicah, ki omogočajno varno zbiranje ljudi v večjem številu in postopno odpirajo vrata nazaj v normalnost.
V petek je tako v sklopu jubilejne 25.obletnice No Border Music Festivala nastopil legendarni Manu Chao, glasbenik, ki je s svojo socialno tenkočutno liriko presegel meje držav po svetu. Francosko-španski glasbenik, ki ga v domači Barcelonu kličejo El Rey – Kralj, je 1100 vstopnic prodal v pičlih dveh minutah.
“Glasba + narava”, je dejal Andrej Petaros, soorganizator koncerta Manu Chao na slikoviti planoti stisnjeni med impresivne Alpe, ko sem ga spraševal za pot so lokacije čisto na tromeji Italije, Avstrije in Slovenije “To je koncept. 2 uri užitka preden se zadeva začne.”
Koncert je dejansko bil koncept: do prizorišča ni možno dostopati brez avta. Po vijugaati cesti ste se lahko od Sella Nevea odpravili z biciklom ali peš, druga pot je vodila po gorskih poteh in po slednji smo se podali tudi sami. Alpe, ki so se v vsej bihotnosti dvigovale proti nebu iz vseh smeri, so po petih kilometrih razkrile prizorišče pri majhnem hotelu sredi planote.
Vstop je bil možen samo z masko, vsakemu obiskovalcu so na vhodu izmeri temperaturo. Po travniku, ki se je razprostiral pred odrom, so bile zataknjene zastavice, ki so določale varno razdaljo med prostorom za publiko - če ste prišli v družbi, ste vsi lahko sedeli na istem mestu. Občutek je bil kot na plaži ob prvem poletnem dnevu. Prijatelji so si mahali, hodili do šanka po pijačo, nasmeški so bili povsod, eni so čvekali, drugi so se sončili, tretji delali selfije in fotografirali osupljivo naravno kuliso okrog in okrog prizorišča.
Manu Chao je v družbi tolkalista na oder ob huronskem stopil pet čez drugo. Akustični nastop je začel umirjeno, v prvih štiridesetih minutah je izvedel tudi tri čisto nove skladbe (“ne sekirajte se, če jih ne poznate, saj še niso bile izdane”), nato pa počasi prestavljal v višjo prestavo in publiko brez težav spodbudil k petju. V nekem trenutku je premeril množico in razločno dejal: “Danes je z nami veliko vaših sosedov. Vse vas imam rad.”
Kaj ga dela tako privlačnega? So to spevni komadi, ki skrivajo politične in družbene komentarje (Politics Kills smo prepevali v eno), je to tista energija kot pri Brucu Springsteenu, ki se z odra zliva na publiko in potem še močnejša odbije nazaj in nato še enkrat - močneje in pristneje?
Ko je zadnje pol ure preklopil v zimzelene hite kot so Clandestino, Desaparecido, La Vida Tombola in Me Gustas Tu, se je v nekem momentu zdelo, da bo publika zdivjalo proti odru, ki je bil na drugi strani ozke ceste. Pa ni. A so vsi bili na nogah, z iztegnjenimi rokami in migajočimi boki. Dober občutek je bil čutiti pozitivne vibracije, čeprav na distanci in dolg aplavz ob koncu (točno ob štirih) je pričal kakšen dan je bil.
Pol ure po prihodu z odra je odlične volje razlagal, kako ga je “lockdown” ujel v Indiji, kjer je koncertiral in kako čudno so ga povsod gledali s španskim in francoskim potnim listom ko se je vračal v Barcelono. Kako je včeraj kolesaril po Sloveniji in da bo to noč preživel v Italiji. Starega znanca Jerneja Šavla iz Dubioze Kolektiv je detajlno izprašal kaj trenutno počnejo in kakšna je situacija v republikah bivše države. Nato se je ozrl na današnji koncert: “odličen dan in odlično občinstvo. Dobivam veliko ponudb za podobne koncerte v avgustu, a sem jih vse zavrnil, razen teh treh v Italiji. Pred publiko se bom vrnil z bendom in to na takšnih koncertih, kot smo jih imeli prej. To se bo zgodilo precej hitro, boste videli.”
Rabimo cepivo in rabimo vrnitev v normalnost. Ta dan je pokazal kako zelo.
Starejše novice
