Violončelist Bernardo Brizani ta četrtek vabi na koncert Odsevi Tartinija, ki bo v sklopu 68. Festivala Ljubljana v dvorani Slovenske Filharmoniije. Oder si bo delil s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.
27-letni violončelist izhaja iz znane glasbene družine.Talent za glasbo mu je bil položen v zibko. A talent ni vedno dovolj. Za njegovimi uspehi je veliko vloženega truda, ur preigravanja, izobraževanj in odrekanja. Na vprašanje ali je kdaj pomislil, da bi odnehal odgovori z odločnim ne. Čelo je in vedno bo njegova prva ljubezen.
Njegov ded je Uka Brizani, znani trobentač in dirigent revijskega orkestra RTV v Prištini, za nekatere glasbeni genij, ki je pisal aranžmaje in sodeloval z znanimi glasbenimi imeni. Oče Imer Traja Brizani je kitarist, nekdaj član skupine Amala, skladatelj in diplomirani muzikolog. Nastopal je z Big Bendom in simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Prav tako je glasbenik očetov brat, ki je leta 1974 prvi prišel v Slovenijo.
Odsevi Tartinija v izvedbi Bernarda Brizanija in Komornega godalnega orkestra Slovenske Filharmonije
Glasba je način življenja in za glasbenika je pomembno, da ima neko rutino. Zgodnje vstajanje, vaje, študiranje glasbenih del, pa še enkrat vaje. Trenutno vadi po 8 ur na dan, saj se pripravlja na koncert Odsevi Tartinija, s katerim bo kot solist nastopil na 68. Festivalu Ljubljana. Na oder Slovenske filharmonije bo skupaj s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije stopil ta četrtek, 16.7.2020 ob 21.00 uri.
"Počutil sem se, kot bi mi vzeli otroka"
Lansko leto je prvič sodeloval na Festivalu Ljubljana, ko se mu je na klavirju pridružil Miha Haas. Kljub razprodanemu koncertu, pa je imel Bernardo ravno v tistem času veliko smolo. Nekaj dni pred koncertom na 67. Festivalu Ljubljana, so mu iz avtomobila ukradli violončelo in njegove tri loke. Zgodilo se je sredi belega dne, v Ljubljani, v mojem domačem mestu pripoveduje: "Počutil sem se, kot bi mi vzeli otroka, ženo ali nekoga, ki je z mano celo življenje. Ta inštrument je bil moja duša, bil je popoln zame in skupaj sva preživela marsikaj." Situacijo so mu pomagali rešiti prijatelji iz Nemčije, ki so mu poslali novo violončelo, da je lahko igral na koncertu. A občutek vseeno ni bil tisti pravi, še pove.
"Na odru sem slikar, barvam in ustvarjam"
Ko ga vprašam, kaj čuti in o čem razmišlja, ko igra, si vzame nekaj sekund za razmislek, nato pa pove takole: "Težko opišem kaj čutim, ko igram, ker še sam nevem. V tistem trenutku padeš v neko svojo atmosfero. Pred seboj imaš publiko. Vidiš ljudi, a občutek imaš, kot da jih ne vidiš. Gledaš v prazno. Si v nekem svojem svetu, ko odigraš pa prideš nazaj v realnost. Nevem, kako bi drugače opisal ta trenutek. To je umetnost. Enako kot slikar, ki na platno slika svojo umetnino, na koncertu glasbenik slika svojo. Na odru sem umetnik, barvam in ustvarjam. Nikogar ne poznam in zame nihče ne obstaja, samo jaz, moj inštrument in moja vizija."
Za vse je kriva čokolada
Vse skupaj se je začelo še preden je Bernardo dopolnil štiri leta. Njegov starejši brat je hodil v glasbeno šolo, kjer se je učil klavir. Bernardo je skupaj z mamo pogosto prihajal v šolo po brata in počasi se je tudi on navdušil nad melodijami, ki jih je slišal tam. Najprej je želel igrati harmoniko, pa se mama s tem ni strinjala. Potem je na dnevu odprtih vrat v glasbeni šoli Moste-Polje v Ljubljani videl otroke, ki so iz učilnice profesorice violončela Ksenije Trotošek Brlek, prihajali z velikimi čokoladami v rokah: "Že od nekdaj sem bil sladkosned in ko sem videl tisto Milko, sem rekel, da to moram poskusiti, da dobim čokolado. Bilo mi je všeč, vpisal sem se in začel igrati violončelo. Kratek čas me je profesorica še podkupovala s čokoladami, a kmalu se je to nehalo. Podkupovanje ni bilo več potrebno, saj se je kmalu začela moja ljubezenska zgodba z violončelom."
Njegovega talenta ni bilo mogoče spregledati. Zaradi izjemne glasbene nadarjenosti se je takoj po končani osnovni šoli vpisal na študij violončela na Akademijo za glasbo v Ljubljani. Vzporedno je šest let študiral pri svetovno znani profesorici violončela Natalii Gutman na Konservatoriju v Firencah. Nato je sledila Nemčija. Leta 2011 se je vpisal na magistrski študij na Staatlichen Hochschule für Musik und Darstellende Kunst v Stuttgartu pri profesorju Claudiu Bohorquezu. Magistriral je leta 2016 na Akademiji za glasbo v Detmoldu pri svetovno priznani profesorici Kseniji Jankovič. Tu je nadaljeval specializacijo in jo leta 2017 kot najmlajši v Nemčiji tudi končal. Januarja lani je na Akademiji za glasbo v Detmoldu še doktoriral. Do januarja letos je igral v orkestru Bamberških simfonikov.
Nikoli ni niti pomislil, da bi odnehal
"Moji kolegi so hodili ven žurat, jaz sem vadil. Vsak mesec sem imel tekmovanja in razna izobraževanja. Da bi vse skupaj pustil in odnehal, ni prišlo v poštev. Vse te obveznosti, vsi uspehi, pa tudi neuspehi te ženejo naprej."
