Na družbenih omrežjih se deli zapis ljubljanske rokodelke, ki je ob obisku najstnic v svoji trgovinici razmišljala o rabi angleščine med slovenskimi mladimi, odnosu do materialnih želja in vlogi slovenskega jezika.
Na družbenih omrežjih se deli daljši zapis rokodelke iz Ljubljane, ki je ob sobotnem dogajanju v svoji trgovinici zapisala razmislek o tem, zakaj nekatere slovenske najstnice med seboj govorijo angleško.
Kot ugotavlja, naj bi v trgovino pogosto prihajale najstnice v paru in med seboj razpravljale v angleščini, čeprav naj bi se pri zahtevnejših izrazih hitro pokazalo, da jezika ne obvladajo zares tekoče. Ob tem se sprašuje, ali se mladi morda sramujejo slovenščine oziroma ali se jim zdi angleščina bolj privlačna ali »frajerska«.
V zapisu poudarja, da se ji zdi znanje več jezikov dobrodošlo, vendar razlikuje med dejanskim znanjem jezika in uporabo nekaj priučenih fraz, ki jih mladi pogosto poberejo iz vsakdanjega digitalnega okolja.
Zmotil jo je tudi odnos do očeta in denarja
Avtorico zapisa je posebej pretresel dogodek, ko je eno od deklet drugi razlagalo, da bo očeta prepričala oziroma prisilila, naj ji kupi izbrano torbico, ker ima on denar, ona pa ne.
Kot je povzela v zapisu, je ni zmotila samo želja po izdelku, temveč predvsem način, ton in brezbrižnost, s katero naj bi dekle govorilo o očetu. V tem je prepoznala odnos, v katerem starš ni več dojet kot oseba, temveč predvsem kot vir denarja za izpolnjevanje materialnih želja.
Ob tem je zapisala, da jo je zmotilo pomanjkanje hvaležnosti, empatije in tiste otroške želje, ki jo sama povezuje s spoštljivim pričakovanjem in prošnjo, ne pa z občutkom, da otroku nekaj samoumevno pripada.
Dodala je, da svojih izdelkov ne razume kot predmetov, ki bi jih lahko nekdo kupil zgolj zato, ker ima denar oziroma ker ga imajo njegovi starši.
Razmislek tudi o inšpekcijah in rabi slovenščine
V nadaljevanju zapisa se je dotaknila tudi vprašanja uporabe slovenskega jezika v poslovanju.
Opisala je, da mlada dekleta, ko jim sama odgovori v bolj zahtevni angleščini s strokovnimi izrazi iz svojega področja, pogosto preklopijo nazaj v materni jezik.
Ob tem priznava, da je angleščina danes prisotna skoraj povsod, od telefonov in aplikacij do družbenih omrežij, ter da mladi z njo odraščajo. Kljub temu se sprašuje, zakaj je nadzor uporabe slovenskega jezika usmerjen tudi v slovenske rokodelce.
Avtorica je zapis zaključila z vprašanjem, kam kot družba drvimo, in k razmisleku povabila predvsem tiste, ki imajo izkušnje z materinstvom in vzgojo otrok.
