Ples v kamnu

Naslov predstave je poklon kratki pesmi Jureta Detele: »Bodi v kamnu, magični ples, / prišle so sanje, odzgoraj, / selijo se misli!« Kamen običajno dojemamo kot nekaj neživega in nepremičnega, ta predstava pa poskuša odkriti ples, ki je v kamnu, in raziskuje, kako se ta ples lahko povezuje s sanjami in mislimi. In s seljenjem in spreminjanjem misli, kajti tak pristop h kamnu je mogoč samo skozi proces »razbijanja« lastnih omejitev v dojemanju sebe in sveta.

V najbolj ikonični predstavi Lutkovnega gledališča Ljubljana, Zvezdici Zaspanki, ima razbojnik kamen namesto srca in potem se kamen spremeni v srce. Predstava Ples v kamnu pa poskuša odkriti življenje v samem kamnu, ne da bi bilo treba kamen spreminjati. S tem je na sledi tistemu, o čemer je v enem od sonetov pisal Michelangelo Buonarroti: da dober kipar nima nobenega koncepta, ki ne bi bil že vsebovan v kamnu. So v kamnu lahko misli? So v kamnu lahko čustva? Je v kamnu lahko gibanje? Ustvarjalci predstave poskušajo to odkrivati, ne da bi kamne kakorkoli razbijali ali poškodovali. Ta predstava kamnov ne uporablja kot material, ampak se sprašuje, kaj bi nam kamni radi povedali. Pri tem je bil ustvarjalcem predstave velik navdih način, kako je k svetu pristopalo gibanje OHO. Kako animirati kamne, če je duša že v njih? Če hočemo biti soplesalci plesa, ki je v kamnu, moramo sami sebe »odkamniti« (izraz iz pesmi Maka Dizdarja, ki je prav tako prebrana v predstavi). Ko lutkarji prepoznavajo življenje, ki je v kamnu, oživljajo in premikajo tisto, kar je bilo nepremično v njih samih, morda spreminjajo trde in globoko zakoreninjene misli, ideje in načela.

Predstava je zvrstno hibridna; vsebuje elemente postdramskega gledališča, plesa, gledališča objektov in instalacije, temeljno stanje duha, ki ga poskuša priklicati, pa je poezija. Vzpostavlja različne registre, od mitsko vzvišenih do humornih. Besede, ki se v tej predstavi srečujejo s kamni, gredo od ponovnega stvarjenja ljudi po vesoljnem potopu, ki ga z metanjem kamnov dosežeta Devkalion in Pira v Ovidijevih Metamorfozah, prek Kafkove interpretacije mita o Prometeju do poezije Antona Aškerca, Jureta Detele in Miklavža Komelja, obenem pa vzpostavlja pravi palimpsest medbesedilnih povezav; končni učinek se povezuje z opisom skrivnostnega kamna v romanu Nafta Piera Paola Pasolinija:»Neskončna raznolikost njegovih blagih barv ustreza neskončni raznolikosti snovi, a nobene od njih v resnici niso prepoznali, kajti vsak mineral ima protislovne lastnosti, tako v odnosu do samega sebe kakor tudi v odnosu do drugih mineralov, s katerimi je pomešan oziroma iz katerih je sestavljen: v tistem kamnu ni bilo mogoče ločiti tistega, kar se je zdelo dragoceno, od tistega, kar se je zdelo brez vsake vrednosti ali celo strupeno; do danes ni bilo mogoče opredeliti njegove nedostopnosti za analize in popolne protislovnosti […]«

Ko se predstava osredotoča na to, kako lahko razvijemo drugačen odnos do kamna, poskuša vzpostaviti drugačen odnos do sveta. Kamni v predstavi niso objekti, ki bi jih lahko preprosto preoblikovali po svojih željah. Odnos vsakega nastopajočega do radikalne nespremenljivosti, nerazumljivosti ali bolje nerazumljenosti kamna, do njegovega nepremičnega vztrajanja je poseben izziv predstave. Kamni so v predstavi tudi scenografija. Igralci s kamni ustvarjajo dinamične pokrajine in simbole – od pregrad in ovir, ki jih je treba premagati, prek poti, ki vodijo v zunanje in notranje svetove, do mostov, ki povezujejo. Ko se kamni ločijo od tal in z nastopajočimi dvignejo v zrak, vstopimo v prostor, kjer domnevne fizične zakonitosti izgubijo moč. Tu se prepletajo domišljija, magnetne sile in neskončni tok med vedenjem in nevedenjem.

Nastopajo: Rok Kunaver, Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Alenka Tetičkovič, Mia Skrbinac