Lara Paukovič
Tor, 25.10.2022 07:00
Pogovor s priljubljenim zdravnikom, medicinskim vplivnežem in voditeljem podkasta, ki je pravkar izdal prvo knjigo, ki je že v nekaj dneh po izidu postala uspešnica.

David Zupančič. Mladi zdravnik, specializant infektologije. A še zdaleč ne samo to. Širša javnost ga je spoznala kot medicinskega vplivneža, ki je med pandemijo na svojem instagram profilu Ministry for Wtf, kar bi lahko prevedli kot ministrstvo za slabe ideje, na humoren način, tudi skozi šale in meme, odgovarjal na aktualna vprašanja, povezana z delom zdravnikov.

Na ta račun si je pridobil zavidljivo število sledilcev, danes jih ima že več kot 30 tisoč.

Pred kratkim je začel snemati priljubljen podkast Umetnost lenarjenja, zdaj pa oboževalcem svojih vsebin razkriva še prav posebno poslastico: pri Mladinski knjigi je te dni izšel njegov knjižni prvenec, Življenje v sivi coni, ki prvoosebno in na humoren način predstavi življenje mladega zdravnika.

Knjiga je bila že pred izidom težko pričakovana s strani njegovih sledilcev in že v nekaj dneh po izidu se tako odlično prodaja, da bo potreben dotis.

Zupančič je pred kratkim na instagramu razkril, da gre za svojevrsten rekord za založbo – knjigo bodo namreč morali dotisniti, še preden so prvi natis sploh lahko dostavili v vse trgovine.

Preberite, kaj je David Zupančič o knjigi, svojem delu in življenju nasploh povedal v intervjuju za Ljubljanainfo.

»Čeprav je knjiga zabavna, ne trivializira, ampak se ukvarja tudi s pomembnimi vprašanji.«

David Zupančič

Ob branju vaše knjige si človek ne more kaj, da ne bi pomislil na zdravnika Adama Kaya in njegovo uspešnico Tole bo bolelo. Vam je bil v kakršnem koli smislu zgled – morda v tem, da vas je knjiga opogumila oziroma vam pokazala, da ljudi zanima vsakdan mladega zdravnika?

»Dejansko predvsem to zadnje. Ne bom rekel, da me je opogumil, mi je pa dal idejo, da bi se to bralo. Knjige nisem niti spoznal, a se spomnim, da sem nekoč naletel na nek odlomek o reanimaciji, v smislu, da niso vsi ljudje primerni za reanimacijo – želiš za vsako ceno rešiti nekoga, denimo starejšega človeka, tudi če bo to pomenilo, da mu boš polomil vsa rebra in ga priklopil na respirator?

Zdelo se mi je super, da v svoji knjigi izpostavlja tudi ta problem, ki je v resnici zelo pomemben. Pozneje sem ga malo prebiral, to sicer v času, ko sem že pisal svojo knjigo, in opazil, da ima veliko komičnih vložkov, ki so lahko za bralca zelo zanimivi.

Tako da morda to, sicer pa je medicina taka, da če imaš le malo smisla za pisanje, lahko nastane izjemno zanimiva in berljiva zadeva. Ne bi torej rekel, da mi je bil Adam Kay ravno vzornik, me je pa spomnil na to, da lahko kdaj kaj poskušam napisati tudi sam.«

V intervjuju pred nekaj leti ste na vprašanje o sanjski službi odgovorili, da je to služba pisatelja, a seveda takšnega, ki si lahko vzame čas in ki ga zanesljivo čakata objava in tudi normalno plačilo. Dopuščate možnost, da bi, če bo vaša prva knjiga postala uspešnica in boste imel čas in navdih, da jih napišete še več, nekoč obesili zdravniško kariero na klin, kot je to naredil Adam Kay, in samo pisali?

»V Sloveniji je uspešnica knjiga, ki proda 10.000 izvodov. Glede na to, da dobiš pet do deset odstotkov od prodaje na izdano knjigo, od tega ne moreš ravno dobro živeti.

Če napišeš uspešnico v tujini, pa tu govorimo o milijonih prodanih izvodov, da to pomeni, da boš lahko do konca življenja samo podpisoval knjige in gledal serije in filme po njih, je to nekaj drugega. (smeh)

Ne delam si utvar, da bom v Sloveniji lahko kdaj živel od pisanja knjig. Če bo knjiga uspešna, mi bo to bolj v navdih, da bom še pisal, ker mi to, da me ljudje berejo in da s tem širim svojo besedo in zavest o svojem delu, daje izjemno veselje.

Če bi se knjiga nekoč prevedla v tuje jezike in postala svetovna uspešnica, pa bi z največjim veseljem postal samo pisatelj. Seveda bi klinično delo zelo pogrešal. A kot mlad zdravnik imam občutek, da se moraš svojemu delu posvetiti stoodstotno ali pa sploh ne.

Nimaš tega privilegija, da bi rekel, jaz bi delal pa samo štiri dni v tednu, ne bi delal dežurstev in tako dalje ... pač boš delal in dvakrat tedensko dežural ali pa te ne bodo vzeli v službo. V idealnem svetu bi delal medicino v nekem normalnem obsegu, dokler to ni mogoče, pa mi ne preostane drugega, kot da pišem in se z ostalimi hobiji ukvarjam v svojem prostem času.«

Ste kdaj razmišljali o študiju literature ali jezika, glede na to, da imate več kot očitno smisel za to?

»Sem. Na gimnaziji sem najprej govoril, da bom študiral angleščino. Sicer sem se takrat bolj videl kot učitelj angleščine. Angleščina mi je vedno šla, saj sem že od malih nog obiskoval različne tečaje in tekmovanja, a v zadnjem letniku sem nekako dal prednost naravoslovju, ki pa me je tudi zelo zanimalo.

Je pa super, kako se to potem nekako združi. Kot zdravnik si lahko tudi odličen pisatelj, igralec, nastopajoč ... po drugi strani pa si kot književnik težko zdravnik za hobi. (smeh). Tako da očitno sem se že pravilno odločil.«

Kakšen je bil proces pisanja knjige? Na kateri točki je vstopila založba? So vas kontaktirali oni ali ste jim sami poslali rokopis?

»Nameraval sem napisati kakšnih osemdeset odstotkov knjige in če bi bil zadovoljen z osnutkom, bi ga poslal nekaj založbam in videl, kako se odzovejo. A na koncu se je pravzaprav zgodilo tako, da ko sem začel objavljati na instagramu, da pišem, sta se poleg Mladinske knjige, kjer je knjiga nazadnje tudi izšla, oglasili še dve drugi založbi. To je dobra plat tega, da imaš neko prepoznavnost, platformo ljudi, ki ti sledijo.

Mladinska knjiga me je potem povabila na pogovor, bili so izjemno zainteresirani za moje pisanje, saj česa takšnega v našem prostoru še ni.

Ko sem jim poslal konkretne materiale, so bili pa sploh popolnoma za in sem kar hitro dobil pogodbo. To se je zgodilo nekje konec prejšnjega leta. Podpisali smo pogodbo in od takrat bili v stalnem stiku, najbolj intenzivno pa kakšne tri mesece pred izdajo, ko so se začeli uredniški popravki.«

Kako ste izbrali naslov?

»Naslov Življenje v sivi coni označuje moje življenje v času kovida, predvsem v službi. Siva cona je oddelek oziroma lokacija, kjer so se zadrževali bolniki, pri katerih koronavirus še ni bil potrjen, so pa imeli sum na bolezen. To je bil oddelek, kjer smo nosili ogromno zaščitne opreme, se soočali z nejasnimi diagnozami ... zame eno najhujših in najbolj stresnih delovišč.

Seveda pa siva cona pomeni še marsikaj drugega, lahko je na primer meja med življenjem in smrtjo. Kajti čeprav je knjiga zabavna, ne trivializira, ampak se ukvarja tudi s tako pomembnimi vprašanji.

Lahko pa gre tudi za mojo lastno sivo cono, ko se spopadam z dilemo, ali bi ostal v poklicu, ki me v resnici veseli, ampak obenem izjemno obremenjuje, ali bi poiskal neko alternativo.«

Vaši opisi dežurstev in na splošno dogajanja v službi se za človeka, ki je denimo vajen oddelati osemurni delavnik in nato iti domov uživat v prostem času, berejo kot nekaj nadčloveškega, nepredstavljivega. Ampak vi ob tem še pišete, snemate podkast, zbirate viskije, namenjate čas družini ... kako vam uspe?

»Vsi imamo enako količino časa, a različne prioritete, zanimanja, seveda tudi sposobnosti. Nekdo se zvečer sprosti s tem, da si prižge televizijo, prebere nek roman, gre trenirat nek šport ali na tek. Obstajajo ljudje, ki so bistveno boljši v tenisu, plavanju ... kot bom sam kadarkoli.

Zame pa je največja sprostitev ta, da odprem računalnik in pišem. Zame to ni delo, ampak nekaj, kar počnem namesto gledanja serij ali treninga. Seveda moram za to tudi kaj žrtvovati, tako da v zadnjem letu bistveno manj treniram kot prej. Gre enostavno za to, čemu smo pripravljeni nameniti svoj čas in energijo.«

Kako vas je spremenilo očetovstvo? Na vašem instagram profilu je pogosto zaslediti ganljive zapise o hčerki in nemoč, ker se predanosti pacientom in očetovstva ne da uskladiti v tolikšni meri, kot bi si človek želel ...

»To je zelo slab, grozen občutek. V službi prosiš, da te manj razpisujejo zaradi otroka in te tam vsi postrani gledajo, a se temu ne da povsem izogniti, tako da te tudi doma ni, ker dežuraš.

S tega vidika je to zelo težko, me je pa očetovstvo sicer spremenilo na pozitiven način, ker je to, da nisi več najpomembnejša oseba v svojem življenju, res osvobajajoče. Da se ni treba ves čas ukvarjati s tem, kako se ti počutiš in kaj bi ti rad, ampak imaš doma malega škrata, ki ga imaš najraje na svetu, in če je on srečen in zdrav, potem si tudi ti.

Tako da to je super, mi pa očetovstvo gotovo predstavlja tudi neko vrsto naporov, ki jih nisem poznal prej. Nič več ni samoumevno: spanje, počitek, oddih. Najbrž je najbolj naporna stvar, ki se mi je zgodila v življenju, a hkrati najlepša.«

»Očetovstvo me je spremenilo na pozitiven način: to, da nisi več najpomembnejša oseba v svojem življenju, je res osvobajajoče.«

David Zupančič

Znani ste tudi po podkastu, ki se – ironično – imenuje Umetnost lenarjenja, ki je sami verjetno ne prakticirate pogosto. Kako ste dobili idejo za podkast in ime zanj?

»Občasno se dejansko prisilim, da se uležem in počnem stvari, ki me veselijo – pa da to ni pisanje knjige, ampak recimo gledanje televizije –, tudi meditiram kdaj.

Ime podkasta je sicer vzeto iz poglavja moje knjige z istim naslovom. Ko sem ga v času revizije knjige večkrat prebral, sem ugotovil, da obravnava zelo zanimiva vprašanja in da bi o tem lahko imel tudi podkast. To poglavje je kot nek povzetek tega, kar se potem na podkastu obravnava, zato sem to ime tudi obdržal.«

Po kakšnem ključu izbirate teme, goste?

»Najbolj si želim v širokem smislu govoriti o mentalnem zdravju, tehnikah sproščanja, stresu. O čustvenem razvoju, o coachingu, o vsem tem, kar lahko naredimo za lastne možgane. Da treniramo tudi lastno psiho in kako je to pomembno.

Bistvo podkasta je, da je zanimiv in poslušljiv, zato se občasno odločim tudi za kakšne malo drugačne teme. Imel sem na primer eno o otroškem raku, pa eno s strokovnjaki z Inštituta za kriminologijo ... zadeve, ki se mi zdijo zanimive, skratka.«
 
Pogosto vas označujejo za »prvega slovenskega medicinskega vplivneža«. Vam to laska ali dobite kdaj od starejših kolegov na ta račun tudi kakšen postrani pogled? 

»Zagotovo dobim tudi kakšen postrani pogled. Glede na slovensko filozofijo nasploh so ti pogledi najbrž večinoma za hrbtom, tako da ne bi rad špekuliral in delal ljudem krivice.

Kajti vsi vtisi, ki jih dobim neposredno, so pa zelo lepi, pa naj gre za znance, neznance ali kolege. Hvala za to, kar delaš, tista objava je bila zelo zabavna itd.

Ljudje, ki pristopijo in mi kaj rečejo, me večinoma pohvalijo in so veseli, da me lahko poslušajo in spremljajo.

Sem pa kar prepričan, da sem se komu tudi zameril, ker se na tak način izpostavljam, ampak glede tega ne morem narediti nič. Če je kdo jezen name, lahko samo upam, da neupravičeno.«

Ko se je pojavil vaš profil na instagramu, ste bili še anonimni. Kdaj in zakaj ste se odločili preiti na bolj oseben pristop?

»Predvsem takrat, ko so se med pandemijo začeli dvomi v stroko. Pojavilo se je ogromno teoretikov zarote, anticepilcev, pa tudi dvomljivcev, ki so enostavno želeli samo več informacij.

Želel sem jim ponuditi te informacije, da bi se lažje odločili. In vedno je mnogo bolj suvereno, če se podpišeš s priimkom in imenom. Nekdo, ki je anonimen, bo težko zagovarjal neko močno stališče.

In čeprav me je bilo na začetku strah, sem si rekel, za to, kar verjameš, se je treba izpostaviti. In naredil ta pogumen korak.«

Na splošno se zdi, da so ljudje – pa naj bodo cepljeni ali necepljeni – med pandemijo izgubili nekaj zaupanja v javno zdravstvo. Najbrž tudi ne pomaga način poročanja o z zdravstvom povezanih temah – denimo o zdravniku, ki je šel na safari in nam prinesel nov sev korone, zdravnikih, ki delajo privat, v javni službi pa jih je nemogoče dobiti, o gradnji prve zasebne bolnišnice in potencialni privatizaciji zdravstva, potem je tu negativno poročanje o stavkah zdravnikov ... kako kot mlad zdravnik, ki je, kot izpričuje vaša knjiga, temu poklicu res predan s srcem, doživljate vse to?

»Razumeti je treba, da imajo ljudje z zdravstvom velikokrat zelo slabe izkušnje. To ne pomeni, da je zdaj tega kriv prav njihov osebni zdravnik, ampak če pogledamo problematiko družinskih zdravnikov širše, se to vleče že deset let in stalno samo slabša. Dvanajst ministrov v desetih letih tega ni rešilo, stanje se slabša vsak mesec.

In zdaj človek kar naenkrat ne more do svojega zdravnika, piše mu e-maile, ne dobi odgovora, zdravnik ne dviguje telefona, počuti se slabo, gre na urgenco, je štirideseti v vrsti ... tak človek bo hočeš nočeš izgubil zaupanje v zdravstveni sistem in če bo prebral, da zdravniki stavkajo, bo rekel, kaj pa je to zdaj, jaz niti do njega ne morem, on pa stavka.

Ampak treba se je zavedati, da zdravnik stavka, ker želi boljši sistem, želi tudi, da bi več ljudi študiralo medicino in ostalo v Sloveniji, namesto da odhajajo. Ni kriv tisti, ki sedi v ambulanti in fizično ne more dvigniti telefona, ampak vsi tisti odločevalci, ki so pustili, da do tega pride.

Mislim pa, da kot zdravnik, kot človek v ambulanti ... ko nekdo pride in je jezen nanj, mora biti tisti, ki mu reče – poglej, razumem te, vem, da je težko, situacija je nezavidljiva. Vem, da si jezen, bom pomagal, kot lahko, več kot to pa ne morem.

Vsak zdravnik posebej lahko izboljša pogled ljudi na zdravstvo. S tem, da dela dobro, zanesljivo in z vsemi močmi. Medijske objave so pa seveda velikokrat pisane na tak način, da se berejo, in berejo se bolj škandalozne objave, tako da poudarka na dobrem v medicini je bolj malo in zato se v knjigi osredotočam na to, da te stvari pokažem.«

»Čeprav me je bilo na začetku strah, sem si rekel, za to, kar verjameš, se je treba izpostaviti. In naredil ta pogumen korak.«

David Zupančič

Kakšen se vam zdi naš zdravstveni sistem, tudi na podlagi izkušenj in primerjav iz tujine? Kje so prednosti in slabosti?

»V knjigi pišem o svojih izkušnjah v Zambiji in ZDA. V primeru ZDA sem denimo v zaključku knjige primerjal ta njihov 'bleščeč' sistem z našim: prenovljene bolnišnice, pričeske zdravnikov za 300 dolarjev, vse je lepo, vse je novo ... po drugi strani, ko stopiš v ljubljanski klinični center, se ti zdi, da si stopil v leto 1970.

A tudi če je tam vse na videz urejeno, je naš sistem po mojem mnenju bistveno boljši. Če imamo pet, deset ljudi na hodniku urgence, ne odstopamo od tega, da mora čisto vsak od njih dobiti pomoč.

Odločevalci, ministri ... so tisti, ki lahko spremenijo to, da ljudje ne bodo hospitalizirani na hodniku, ampak da bo dovolj prostora in kadra za vse. Kljub vsemu pa v ambulanti ne odstopamo od tega načela, da bo vsak bolnik dobil vse.

V Ameriki, po drugi strani, ljudje umirajo na ulicah zaradi cen inzulina. Tam ne bo noben čakal na hodniku urgence, ker bi blazno stožil bolnico, če bi se to zgodilo, je pa možno, da bo nek človek umrl, ker do zdravil sploh ne bo mogel priti.

Tako da se naš sistem izplača tudi pohvaliti in poudariti dejstvo, da je to solidarnostni sistem, ki ga zdravniki moramo še naprej negovati, bo pa potrebnih veliko sprememb, ker medicinski kader enostavno odhaja.

Ideja o našem zdravstvenem sistedmu je odlična, izvedba pa izjemno otežena. Ljudje odhajajo, posluha vodilnih in politike pa ni. Problem je tudi, da se zelo populistično, za glasove, ščuva ljudi proti zdravnikom, češ, glejte te pohlepneže, koliko imajo dodatkov in popoldanskega dela.

Sam sem v knjigi zapisal: Zdravnik in bolnik sta na isti strani, zdravnikovo mesto je ob bolniku in če je to mesto neurejeno, bosta trpela oba. Šele ko to dojameš, lahko napreduješ. In naš sistem je krasen v osnovi, ampak napredovati je žal treba, sicer se nam bo sesul.«

Starejše novice