Kot smo poročali, je v tem mesecu Evropska komisija predstavila predlog enotnega digitalnega zelenega potrdila, ki naj bi na nediskriminatoren način olajšal varno prosto gibanje znotraj Evropske Unije. Kljub temu se mnogim Slovencem cepilna prepustnica zdi diskriminatorna - v ta namen se celo podpisuje peticija, ki ima že kar nekaj podpisov.
Za mnenje o tem, kaj bodo cepilni potni listi pomenili za družbo, smo preverili pri antropologu Rajku Muršiču.
Kaj menite, da je privedlo do ideje cepilnih potnih listov?
»Cepilni potni listi so, kot lahko ugotovim po letu dni »plesa z virusom«, konsekventni del zgrešene politike evropskih držav v odzivanju na pandemijo novega koronavirusa.
Začelo se je s tem, da se je vsaka država najprej sebično zaprla vase in »reševala« svoje probleme z domačo represijo. Pri tem so se naučile druga od druge povzemati predvsem represivne ukrepe, od pisanja glob do policijske ure. Na koncu je represija postala samoumevna, temeljni motiv sprejemanja ukrepov pa zmožnost zdravstva za oskrbo bolnikov in bolnic na intenzivni negi.
Ker so evropske države – vse, brez izjeme – zamudile možnost ravnanja po lastnih načrtih, ki so jih imele pripravljene za primer epidemije, to pa bi bila politika eliminacije virusa, tako lokalno kot na ravni celotnega kontinenta, so nas obsodile na kompulzivno ponavljanje istih ne povsem delujočih ukrepov.
Zamisel cepilnih potnih listov se je bržkone porodila v kateri dobro misleči glavi, ki potrebuje birokratsko regulacijo vsakdanjega življenja, še bolj verjetno pa je posledica konsistentne uporabe represije v »boju« proti virusu.«
Ali so cepilni potni listi rešitev za ponovno vzpostavitev čezmejnih potovalnih tokov in zagon turistične gospodarske dejavnosti?
»Evropske države so že od samega začetka sledile načelu, da gospodarstva ne smemo ustavljati. Najvišjo ceno za to razmišljanje so plačali po nepotrebnem pokojni ter velika večina preprostih ljudi. Hkrati so namreč uveljavile načelo, da strogost ukrepov za gospodarstvenike in državne organe ne velja v enaki meri kot za navadne ljudi. Takrat, ko so poslali večino navadnih državljanov in državljank v hišni pripor, so se lahko tisti, ki so sklepali posle s poslovneži, skoraj nemoteno in neovirano gibali po vsem kontinentu in tudi med kontinenti.«
Se vam zdijo cepilni potni listi logičen ukrep?
»Sama zamisel cepilnih potnih listov je zgrešena zaradi več razlogov. To ni zdravstveni ukrep, ki bi reševal življenja, niti epidemiološki ukrep, s katerim bi zajezili širjenje virusa. Najprej je potrebno ljudem razložiti, da cepljenje ni stoodstotna zaščita niti pred okužbo niti pred obolelostjo, ampak je predvsem razumna zaščita, ki nas zaščiti pred težjim potekom bolezni, in še tukaj se bodo našle izjeme. Po domače povedano: tudi cepljeni ljudje bodo lahko, četudi v bistveno manjši meri, prenašali virus naokoli.
Ta ukrep vidim kot ukrep lepe duše ali organa, ki nima več stika s telesom: gre za sredstvo »mehke« prisile, da bi se čim več ljudi cepilo – kot da bi bili ljudje preveč neumni, da tega ne bi mogli dojeti sami.
Gre pa tudi za ukrep izkazovanja moči. In prav moč, ki so jo v tem letu pridobili zdravstveno politični in notranjepolitični birokrati, je tako sladka, da se ji ne morejo upreti; predvsem pa vidim v tem načrtu še eno obliko kaznovanja tistih, ki se temu aparatu upirajo.«
Ali bodo cepilni potni listi razdelili družbo na cepljene in necepljene?
»Živimo v državi, ki jo je politika pripeljala do skrajne točke nezaupanja. Proticepilski del sodržavljanov in sodržavljank je dobesedno simptom, ki govori. Je simptom družbe nezaupanja, paranoje, narcizma in samovolje. Toda družbe ne potiska narazen njihovo glasno nerganje, ki mu je v vsakem primeru potrebno prisluhniti, ampak enostranska dejanja političnih, politično-strokovnih in oblastnih organov. Cepljenje je v tem trenutku absolutno razumno ravnanje, saj z njim zmanjšamo lastno tveganje. Pomisliti pa moramo tudi na to, da so nekateri med nami bolj pripravljeni živeti s tveganjem po okužbi, zavedajoč se dejstva, da je smrtnost virusa pod enim odstotkom, za mlajše morda še desetkrat nižja, in da je verjetnost, da bodo pristali v bolnišnici, le za malenkost višja kot takrat, ko se odpravijo v gore. Tudi njihovo stališče je s tega vidika povsem razumno.«
Za konec me zanima še, kaj storiti, da preprečimo razdvojitev in nestrpnost družbe, v kateri živimo?
»Pravi odgovor je – ponovno – v solidarnosti. Pri drugih nalezljivih boleznih se cepimo zato, da s širitvijo virusa, na primer pri ošpicah, ne ogrozimo tistih, ki se zaradi zdravstvenih razlogov ne smejo cepiti. Ne glede na razmerje med cepljenimi, necepljenimi, prekuženimi in neprekuženimi vsi živimo v isti družbi in kot človeška bitja raje živimo drug z drugim kot sami samcati: kdo pa je doslej užival v zaprtju na lastno gospodinjstvo? Cepljenim necepljeni v primeru novega koronavirusa ne morejo škoditi, velja pa tudi obrnjeno. In prav zato, ker ne ena ne druga odločitev drugim ne škoduje, je smiselno, prosto po Pascalu, staviti na cepljenje, saj z visoko stopnjo precepljenosti dosežemo točko, ko ne bomo potrebovali ne cepilnih potnih listov ne intenzivne nege.«
Starejše novice
