V SNG Drama Ljubljana bodo v četrtek, 23. septembra, ob 20. uri obeležili že 50. ponovitev krstne uprizoritve odrske izpovedi Polone Vetrih Ne pozabite na rože v režiji Ivane Djilas.
Ob tej slavnostni priložnosti so se v ljubljanski Drami odločili za prav posebno gesto. Gledalke in gledalce, ki si bodo želeli ogledati predstavo v Mali drami, vabijo, da s seboj prinesejo lončnico in jo pri blagajni Drame zamenjajo za vstopnico.
V kolesju gledališkega sveta se ni vedno lahko znajti
V avtobiografski monodrami in odrski izpovedi Ne pozabite na rože igralka Polona Vetrih pripoveduje o svoji poklicni in življenjski poti, hkrati pa preizprašuje mehanizme, ki jim je podrejen gledališki svet, in vlogo posamičnega igralca znotraj tega kolesja, v katerem se ni vedno lahko znajti.
»Kar nekaj predstav, v katerih sem nastopala, je doživelo visoko število ponovitev. V zadnjem desetletju so bile med njimi Shirley Valentine, Alma, Ne pozabite na rože in monolog o Ivani Kobilci v Narodni galeriji, za katerega upam, da ga bom na odru še ponovila.
Zahvala gre predvsem moji zvesti publiki. Dejstvo, da so me gledali in me še, je največja nagrada, ki jo lahko igralec doživi. Zahvalila bi se rada vsem, ki so mi bili naklonjeni in tudi tistim, ki mi niso bili, in so me tako prisilili, da se nisem polenila,« je za Ljubljanainfo povedala Polona Vetrih.
Njena izpoved je neposredna, podana na način, ki briše meje med Polono igralko, ki v trenutku stika z odrom postane 'nekdo drug' in Polono, ki brez zadržkov ter onkraj gledališko oblikovanih identitet razmišlja o svojih življenjskih odločitvah in poteh. Oder in življenje se zlijeta drug v drugega, igralka pa igra naprej: »Saj ne moreš na ukaz nehati biti igralka, ko pa je oder del tebe,« pravi umetnica.
Minljivost blišča velikih igralk ali groza, ki se ji reče upokojitev
Predstava Ne pozabite na rože se je začela kot raziskovanje življenja velike igralke Marije Nablocke. Ob tem je ustvarjalna ekipa prišla do presenetljivega spoznanja, kako malo zapisov in drugih arhivskih gradiv je pravzaprav ostalo za to slavno igralko. Ta ugotovitev je ustvarjalce vodila dalje v razmišljanje o minljivosti, s katero se neizbežno sreča vsak.
Da je življenje velikih igralk vsaj na zunaj čudovito, meni tudi režiserka predstave Ivana Djilas:
»Odrske luči, sprejemi, penina, oboževalci, pisma občudovanja in rože, ki jih je včasih za celo cvetličarno. In potem jo lepega dne kje na stopnicah ali vratih garderobe ujame groza, ki se ji reče upokojitev. Kar tako, nepričakovano, od kod, hudiča, se je vzela? Leta gor ali dol, mamljivi šepet odra ne potihne, igralka hoče še leteti, igra jo še vedno dviga v zrak, da ne čuti tal pod nogami,« je o tem fenomenu povedala režiserka.
Starejše novice
