V majhni gorički vasi domačini poudarjajo, da brez medsebojne podpore in povezane skupnosti ne bi mogla ohranjati svojega utripa.
Na skrajnem severovzhodu Goričkega ležijo Pordašinci. Ena najmanjših vasi v Sloveniji, kjer prebiva manj kot 30 prebivalcev.
Način življenja oblikujejo mir, povezanost in dvojezična identiteta. Domačini pravijo, da se življenje odvija počasneje, a zato ponuja pristno toplino, ki jo v velikih mestih pogosto pogrešajo.
Pri organizaciji dogodkov pomemben sleherni vaščan
Ob našem obisku je hitro postalo jasno, da ritem kraja določajo ljudje. Predsednik krajevne skupnosti Bojan Šušlek je povedal, da so kljub majhnemu številu prebivalcev močno povezani.
»Sodimo med ene najmanjših vasi, vendar kljub temu tu živijo zelo srčni ljudje, zelo povezani.
Ker imamo različne prireditve, od bogračijad in pohodov do razstav, se moramo vsi skupaj povezati, da tako zadevo izpeljemo, glede na to, da nas je samo 30. Sleherni vaščan je pomemben pri organizaciji takšnih dogodkov.«
Skozi desetletja veliko sprememb, v vasi kar tri različne vere
Število prebivalcev se je skozi desetletja močno zmanjševalo. Pred okoli 100 leti je bilo tam več kot 90 prebivalcev, sedaj jih je manj kot 30.
Domačin in zvonar Štefan Grabar je povedal, da se je v zadnjem obdobju veliko spremenilo in dodal, da se mladi ne priseljujejo več. V kraju imajo tudi zvonik, za katerega Grabar skrbi že več kot 30 let.
»Nekoč je bilo težje zvoniti, to si moral v primeru pogreba ročno opravljati vse na dve uri. Sedaj imamo to urejeno elektronsko, pozvonijo nam lahko tudi iz Amerika,« je šaljivo povedal.
Posebnost vasi pa je ta, da imajo kar tri različne vere, in sicer evangeličansko, rimskokatoliško in kalvinsko.
Mlajši prinašajo živahnost v vsakdan starejših
Ker je večina krajanov starejša, mladi pogosto poskrbijo za živahnejši utrip. Domačinki Ana in Sara sta poudarili lepoto okolja, ki ju obdaja:
»Lepo je, da imaš mir, tako vsak dan vidiš domače živali, vidiš tudi divje živali, srne, zajce. Narava je lepa, dosti je prostora in lahko hodiš na lepe sprehode.«
Dvojezičnost in ime kraja pripovedujeta zgodbo preteklosti
Ime vasi ponuja vpogled v večkulturno okolje. Šušlek je pojasnil, da zgodovinskih zapisov ni veliko, a različna poimenovanja kažejo na preplet jezikov:
»Neke omembe vredne zgodovinskih zapisov glede Pordašincev ni oziroma jih nisem našel. Nekje 100 let nazaj se je vas imenovala Pordašinc, po prekmursko govorijo Prdašinci, Pordašanci, madžarsko ime pa je Kisfalu, kar v prevodu pomeni mala vas.«
Domačini tudi danes živijo v dvojezičnem okolju. Šušlek je povedal, da se jezika v vsakdanjem življenju naravno prepletata:
»Uporabljamo oba jezika. Večinoma so družine mešane. Jaz se z mamo, ko sva sama skupaj, pogovarjam madžarsko. Ko je zraven moja partnerka, se pogovarjamo slovensko.
Tudi z otroci se pogovarjam bolj slovensko, žal se madžarščina v zadnjem obdobju izgublja.«
V Pordašincih morda res živi le peščica ljudi, a prav tu se skriva zgodba o povezanosti, potrpežljivosti in skupnosti
Prav majhnost je razlog, da so domačini še posebej povezani. Šušlek je ob zaključku dejal: »Mogoče se zaradi te naše majhnosti zavedamo, da moramo stopiti skupaj in si pomagati.«
