Režiser Ivica Buljan, soustanovitelj in umetniški vodja ljubljanskega Mini teatra, je prejel visoko odlikovanje norveškega kralja in postal norveški vitez.
Gledališki režiser in dramaturg Ivica Buljan je prejel visoko odlikovanje norveškega kralja in postal norveški vitez.
»Nocoj sem prejel visoko norveško odlikovanje in postal norveški vitez. Sprejemam ga s ponosom, hvaležnostjo in veliko čustvi, a ne le kot osebno čast,« je Buljan zapisal na družbenem omrežju Facebook.
Po njegovem zapisu so za njegovim imenom igralci, prevajalci, dramaturgi, oblikovalci in tehniki, zato priznanje pripada tudi njim.
»Režiser nikoli ne stoji na odru sam,« je zapisal in dodal, da odlikovanje priznava dolgoletno prijateljstvo med Norveško, Slovenijo in Hrvaško.
Začelo se je v Mini teatru
»Še posebej smo ponosni, da se je ta velika umetniška zgodba začela prav v Ljubljani, v našem Mini teatru,« so zapisali v Mini teatru, ki sta ga Buljan in Robert Waltl ustanovila leta 1999.
Buljan je v zapisu spomnil, da sta z Waltlom ob norveški podpori eno najstarejših stavb v mestu spremenila v živo hišo sodobnega gledališča.
»Tam sem se naučil, da lahko majhen prostor, če mu zaupaš, sprejme ves svet,« je zapisal.
Od Krleže v Oslu do Knausgårda v Drami
Sledilo je sodelovanje med Hrvaškim narodnim gledališčem v Zagrebu in gledališčem Det Norske Teatret v Oslu. Buljan je v Oslu režiral Krleževo Kraljevo, Erik Ulfsby pa je v Zagrebu postavil Ibsenovega Peera Gynta.
V Oslu je Buljan nato režiral še Zgodovino bestialnosti Jensa Bjørneboea in Koltèsovega Roberta Zucca. Na Norveškem je po lastnem zapisu skupno preživel skoraj leto dni. »Prišel sem kot gost in odšel s prijatelji,« je zapisal.
Norveške avtorje je prinesel tudi domov. V ljubljanski Drami je režiral Ibsenovega Sovražnika ljudstva in Knausgårdovo Jutranjo zvezdo, v zagrebškem gledališču ZKM pa Harstadovo besedilo Max, Mischa in ofenziva Tet. Za sodelovanje se je zahvalil kostumografki Ani Savić Gecan in skladatelju Mitji Vrhovniku Smrekarju.
»Gledališče vesti«
Norveška je po Buljanovem zapisu Evropi od Ibsena do Bjørneboea dala gledališče vesti, ki postavlja vprašanja, namesto da bi pridigalo. Danes po njegovem zapisu hitreje gledamo, hitreje sodimo in se hitreje postavljamo na strani, zato je gledališče eden redkih prostorov, kjer še skupaj sedimo v temi in se počasi gledamo.
Svoj zapis je sklenil z mislijo o domovinah. »Hrvaška in Slovenija sta moji domovini. Francija je moja domovina duha in poezije. Od nocoj je Norveška moja četrta.«