Guillermo Escalante in Kim Germ, po duši ustvarjalca in nabiralca znanja, sta se pred tremi leti našla v Ljubljani in svoje veščine združila v umetniški šoli, ki jo na Instagramu najdemo pod imenom _mkreativa_.
Mentorstvo duše in kreativne delavnice Igra v glini ponujata vsako soboto dopoldne v Lončarskem Ateljeju v Slovenskem etnografskem muzeju.
Preden sta se podala na skupno pot, na kateri prepletata osebno in poslovno življenje, pa sta oba že veliko doživela in se izobraževala na različnih področjih.
Nenehno v premikanju
Guillermo, rojen v Argentini, je po končani srednji oblikovni šoli študiral na Akademiji za umetnost, nato pa se je prešolal na filozofijo. Tudi to je opustil in se odločil, da bo namesto tega raje nekaj let potoval.
»Izobrazbo lahko pridobimo na različne načine. Sam sem bolj empirična kot teoretična oseba, zato sem ubral drugačno pot. Učil sem se od veliko različnih učiteljev in na različnih krajih preko praktičnega udeleževanja. Teorija zame ne gre dovolj globoko. Lahko se nekaj naučim v šoli, ampak to ne pomeni, da lahko to znanje prenesem v prakso,« je o svojem življenju začel pripovedovati Guillermo.
Med študijem filozofije ga je zmotilo dejstvo, da je bilo v učilnici prisotnih okoli 300 študentov, učitelj pa je bil le majhna oddaljena figura pred njimi, ki je poskušal predati teorijo, zato je sprevidel, da to ne pelje nikamor.
»Bolj sem se zabaval s prijatelji, ko smo se srečevali in se skupaj učili drug od drugega. Celo noč smo brali Grke, kot so Sokrat, Sofoklej, Hermes Trimegistro in Homer, pa filozofe, na primer Descartes, Foucault in Wilber. Predelovali smo slavne slikarje, pesnike in druge modrece, si tekste recitirali in skupaj diskutirali, kar se mi je zdelo bolj konkretno pridobivanje znanja kot pripadnost instituciji.«
Namesto uradne izobrazbe je izbral način bivanja in učenja, ki je bil nenehno v premikanju. Pri 18. letih je odšel od doma in od takrat dalje živel v različnih skupnostih, obiskoval številne države, opravljal raznovrstna dela in se na poti srečeval z življenjskimi učitelji.
Življenje kot pravljica
»En gospod me je dve leti učil igranja violine, drugi mi je pokazal, kako se izdeluje nakit, tretji me je uvedel v ples in glasbo. Pridružil sem se več kolektivom - to je bil moj način pridobivanja izobrazbe,« je razložil.
Bral je namreč veliko pustolovskih knjig, od tod pa je v njem zavrela želja, da bi bilo njegovo življenje epsko: »Življenje je kot pravljica, pustolovščina. O tem sem bral, o tem pišejo grški miti in legende, in želel sem biti tak kot oni. Ampak to se je zgodilo spontano, ničesar nisem načrtoval, zgolj rekel sem »ja« najbolj nori stvari, ki mi je prišla na pot.«
Kultura, ki daje prednost poeziji pred vojno
Njegovo potovanje je trajalo 12 let, nato pa je prispel v Evropo. Čez čas ga je premikanje utrudilo, saj je to s seboj prineslo učenje novih jezikov in iskanje novih virov prihodka, zato se je ustavil ... v Ljubljani. V našem mestu sedaj biva že 12 let.
»Najbolj me je navdihnil spomenik na Prešernovem trgu. V ostalih državah je na osrednjem trgu vedno kip nekega bojevnika z orožjem, glavni državni heroj je tako pravzaprav morilec. To pomeni, da je oseba, ki ubija druge, najpomembnejša oseba tega kraja, medtem ko imate v Ljubljani pesnika z muzo in to me je prevzelo,« se spominja občutkov ob svojem prihodu sedaj 46-letni Guillermo.
Želel je ugotoviti, kakšna družba za svojega predstavnika izbere pesnika in ne morilca. To je odločilno vplivalo na njegovo odločitev, da bo ostal v takšni kulturi. Kulturi, ki daje prednost poeziji pred vojno.
Plesalka od tretjega leta starosti
France Prešeren je dolgo navdihoval tudi Kim, ki je pesnikova tako velika oboževalka, da je njegova dela brala že v otroštvu.
»Imela sem obdobje v najstniških letih, ko sem dobesedno spala s Prešernovimi knjigami na nočni omarici. Ne vem, zakaj me je tako privlačil, ampak čutila sem njegovo globino. Ko sem preučevala njegovo življenje, sem videla, kako zanimiva oseba je v resnici bil, sama ga ne vidim kot obupanega pijanca. Bil je zelo pomemben lik v naši kulturi.«
Kim je bila rojena v Ljubljani. Na njeno identiteto je najbolj vplival ples, saj je začela plesati, ko je bila stara komaj tri leta. Po gimnaziji je ples že poučevala, osvajala tekmovanja in odprla lastno plesno šolo.
Danes 32-letna Kim študira psihoterapijo na Inštitutu Sigmunda Freuda, trenutno obiskuje tretji letnik in je prvi letnik specializacije za logoterapijo. Zaključila je tudi vzgojiteljsko šolo in je certificirana joga učiteljica.
V umetnosti se ne moreš motiti
Fokus njenega dela je raziskovanje kreativnosti, in sicer z namenom, da bi jo lahko bolje razumela, to znanje pa aplicirala na svoje delo.
Ne želi početi to, kar delajo drugi, ne sledi navodilom drugih, kar se pozna pri sami zasnovi delavnic: otrokom daje možnost izražanja in občutek, da se njihovo mnenje in čustva jemljejo resno.
»Zanimajo me otroci in njihova kreativnost. Kako nam lahko ustvarjanje pomaga pri tem, da smo bolj avtentični? Pri naših delavnicah se predvsem osredotočamo na glino, saj ravno oblikovanje gline pomaga ljudem, da se počutijo bolj v stiku s samim seboj,« je navdušenje nad svojim delom opisala Kim.
Kadar rišemo, se lahko hitro zmotimo, kar pa nas pripelje tudi do kritiziranja samih sebe. Medtem pa lahko pri glini oblikujemo, karkoli hočemo, pa se ne moremo zmotiti. Ljudje smo vajeni, da se motimo in da moramo slediti določenim navodilom, zato se lahko v zunanjih vplivih in kritiki hitro izgubimo.
»V umetnosti se ne moreš motiti. Moraš samo poskušati in biti pogumen,« je pojasnila Kim, ki skupaj z Guillermom želi nuditi otrokom priložnost, da se skozi umetnost najdejo.
Umetniško šolo sta pred letom in pol odprla ravno z namenom, da bi otrokom predala znanje, ki sta ga sama nabrala tekom let učenja in potovanja.
Učenje otrok, da prepoznajo notranje dogajanje, ga znajo poimenovati in izraziti
Med izvajanjem delavnic uporabljata metodo, ki sta jo oblikovala sama. Njuni razredi so namenjeni vsem otrokom, predvsem zdravim, ki nimajo posebnih težav in k njima ne hodijo po obliko terapije. Pomen njunih delavnic je v osredotočanju na vzgojo in možnost, da otroci izražajo svoja čustva, zdravo rastejo in se razvijajo ter gojijo svoj polni potencial.
Za njima je uspešno poletje, saj sta štiri tedne izvajala kreativne delavnice in mentoriranje za dušo pri otrocih. Poudarek dajeta na dobrodejni učinek, ki ga imajo na nas ustvarjanje, pogovori in zavedanje, kaj se v nas dogaja.
»Notranje dogajanje nato izrazimo še navzven. Veliko bolezni, ki jih v družbi poznamo, nastane, ker ne vemo, kaj se dogaja znotraj nas in kako to povedati drugim. Zato učimo otroke, da prepoznajo notranje dogajanje, ga znajo poimenovati in izraziti,« je njun namen razložila Kim.
Ustvarjalnost bo preživela
Formalna umetniška izobrazba nas po Guillermovem mnenju uči teorije, ki je kasneje ne moremo uporabiti v praksi na način, ki bi nam koristil: »Ideja alternativne izobrazbe je nekaj novega, vendar gre za naraven izraz družbe, ki si želi biti bolj učinkovita pri ukvarjanju s tehnologijo. Ker digitalizacija prevzema naše službe, se starši začenjajo spraševati, kaj sploh učiti otroke?«
Naj otrok študira arhitekturo, ampak kaj če bo čez desetletje že obstajal printer, ki bo ustvarjal 3D hiše? Katere službe bodo v prihodnosti zaželene in kdo bo ostal brez dela?
»Vse, kar vemo, je to, da bo preživela ustvarjalnost. Ljudje bodo morali imeti spodobnost, da se prilagodijo ali pa na novo vzpostavijo, in ravno to je tisto, kar želiva v svoji šoli učiti: kako uporabiti umetnost kot medij, preko katerega se otroci naučijo iznajdljivosti, razumevanja sebe, improvizacije in ustvarjalnosti.«
Bolj kot učenje tehnike in izvajanje umetnosti kot obrti v svoje središče jemljeta kreativnost. Tekom ustvarjalnega procesa otrokom predvajata glasbo, da se lažje osredotočijo na stvar, ki jo izdelujejo. Delavnice niso zastavljene rigidno, temveč skačejo iz ene panoge v drugo, iz igre v risanje in nato igranje glasbe ali pogovore.
Iskanje lastne poti
»Vsaka umetnost vpliva na del sebstva. Ponujava celo paleto izkušenj, ampak najpomembnejše je to, da otroke spodbujava k iskanju svoje lastne poti. Ne učiva jih zgolj tehnike, ampak tudi svojevrstnega izražanja, občutka za samega sebe brez represije ali navodil, s katerimi bi jih želela oblikovati v vnaprej določeno smer,« je bil jasen Guillermo.
Njun pristop do staršev je zelo oseben. Vsi, ki svoje otroke pripeljejo k njima, so ju našli prek njunih osebnih Facebook profilov. Svoje spletne strani še nimata, želita pa s svojim delom še naprej pomagati otrokom pri njihovem razvoju in doseganju pravega potenciala, ki ga nosijo v sebi.
Starejše novice
