Foto: Branka Keser
Profile picture for user Patricija Fašalek P. F.
Ustvarjeno dne
Pet, 8.7.2022 07:00
Vsak od nas na neki točki v življenju rabi pomoč. Vprašanje je le, ali si to upamo priznati, ali pa bomo večno živeli v zanikanju, pravi 27-letni Damijan Janžekovič, ki je izdal svojo drugo knjigo z naslovom Bitka z depresijo.

Damijan Janžekovič je v svojem otroštvu doživljal hudo fizično in psihično nasilje, ki ga je nad njim izvajala njegova mama, ki ga je preživljala kot samohranilka.

»Mama me je prijela za lase in me zabijala v steno, me brcala na tleh in do krvi pretepala,« je Damijan opisal le nekaj primerov grozne stiske, ki jo je doživljal in jo podrobno popisal v svoji prvi knjigi Iz pekla do življenja: Izgubljeno otroštvo

Težke čase mu je v otroštvu lajšala babica, ki je vedela, kako mama ravna z njenim vnukom, zato mu je poskušala zapolniti veliko notranjo praznino in pomanjkanje ljubezni, ki sta rasla v njem.

»Nudila mi je oporo, z mano hodila na sprehode, se igrala in pogovarjala. Nikoli ni nad menoj dvignila glasu, razvajala me je, tako da sem imel en steber opore, ki je bil tam zame.« Damijana je poskušala zaščititi po najboljših močeh, kakor je znala in kolikor je zmogla. Še danes mu neprestano govori, da ga ima rada.

Žal je te besede iz maminih ust slišal le takrat, kadar je naredila nekaj slabega in se je morala za svoja dejanja opravičiti. »To je bil njen način manipulacije, da je izpadla dobro. Otroci smo čista, nedolžna bitja, zato je z nami najlažje manipulirati. Otrok je zelo nagnjen k temu, da vidi dobro v človeku, da odpušča in daje nove priložnosti. Dober manipulator zna to izkoriščati in to je moja mama obvladala,« se spominja Damijan. 

Ko je odraščal, je namreč spoznal, da ljubezen, ki mu jo je izkazovala, nikoli ni bila iskrena in pristna, ampak je nastala kot poskus doseganja lastnega cilja.

Foto: Branka Keser

Če ne predelaš travme, ostaneš tam, kjer si bil ranjen

Babica je imela dva otroka, njegovo mamo in njegovega strica. Med otrokoma je bilo kar 14 let starostne razlike, nimata istega očeta.

»Moja babica je delala, bila je veliko v službi, imela je še dodatno popoldansko delo in morda je bila premalo vpletena v mamino vzgojo, zanjo je v resnici skrbela prababica,« je odgovoril na vprašanje, kako je možno, da sta njegova babica in mama, kljub krvni povezavi, tako drugačni osebi. 

Z vidika psihologije oziroma terapije je morala njegova mama na neki točki v zgodnjem otroštvu ali v prehodu v najstništvo doživeti travmatično izkušnjo, je razložil. Te travmatične izkušnje ni znala predelati, zato jo je potlačila in mentalno obstala na ravni otroka: »Če ne predelaš travme, ostaneš tam, kjer si bil ranjen in ne moreš normalno dalje.«

Njegova mama je tudi alkoholičarka: »Že najmanj 27 let redno pije alkohol, verjetno več, kar na dolgi rok povzroči škodo na telesu, predvsem na možganih. Ko sem se enkrat o tem pogovarjal s terapevti, so mi povedali, da je to edina realnost, ki jo ona premore. Najprej bi morala iti na zdravljenje, da bi sploh lahko videli, ali je zmožna uvideti svoje napake.«

Babici ni dovolil, da bi dogajanje v času njegove mladoletnosti prijavila na Center za socialno delo, saj ga je mama prestrašila, da če ga bodo dali v rejništvo, mu bo še slabše, ker ga bodo tam pretepali tudi drugi otroci. Rejniško družino mu je predstavila kot kraj brez ljubezni in podpore.

Mama je zgodbo obrnila v svoj prid

»Smo pa podali prijavo, ko sem postal polnoleten, ker sem želel, da se finance razrešijo, saj je ona kot mati samohranilka dobivala zame veliko dodatkov, ta denar pa je šel v alkohol, nič ni vložila vame.« Njegove priče so napisale svoje izjave in jih posredovale Centru za socialno delo, kjer so rekli, da se bodo v zadevo poglobili.  

»Ko je na zagovor prišla moja mama, so jo soočili z dejstvi, ona pa je pred vsemi padla na kolena in začela jokati. Zgodbo je obrnila v svoj prid in vse moje besede zanikala, trdila je ravno obratno: da jaz njo tepem in da ona pije zaradi mene. Predstavila me je kot razvajenega in nemogočega otroka, ki se že od nekdaj spravlja nanjo, rekla je celo, da si je zaradi mene poskusila vzeti življenje.«

Braniti se je moral z odvetniki, situacija pa se je razrešila tako, da se je vse pometlo pod preprogo: »Vzeli so ji sicer finance, ampak jih niso dali meni. Nato so me na Centru za socialno delo vsako leto povabili na pogovor, kjer so mi razlagali, kaj vse počne moja mama zdaj, ob tem pa me spraševali, ali ni čas, da bi sedla, se pogovorila in si dala novo priložnost. To je bilo edino, česar sem bil deležen z njihove strani.«

Reakcija mame ga je zelo bolela. »Še posebej, ker sem bil takrat depresiven in anksiozen, imel sem panične napade … Ko vidiš, da ni v Sloveniji nobenega sistema, ki bi ti pomagal in stal ob strani, je občutek katastrofalen.« Izgubil je zaupanje v vse sisteme. 

Foto: Branka Keser

Ko sta se srečala na ulici, sta se obšla, kot da se ne poznata

Od mame se je odselil, ko je bil star 18 let, in se zatekel k družini svojega najboljšega prijatelja, ki ga je tako lepo sprejela, da se mu je zdelo, kot da je dobil nadomestno mamo. Ugotovil je, da ima pravzaprav dve nadomestni mami, saj mu je veliko oporo nudila tudi mama njegovega drugega najboljšega prijatelja. 

Svojo mamo je še leta po odhodu srečeval na ulici, vendar sta drug drugega obšla, kot da se sploh ne poznata: »Ko prideš do te točke, se moraš zavedati, da je take odnose treba prekiniti, tudi če je to družina in kri. To ni ne izgovor, ne opravičilo, ne način. Nikoli nisem bil pristaš reka, da je 'mama ena sama' ter da je treba spregledati in oprostiti vse, kar se je zgodilo.«

Če bi ga jutri obvestili, da je umrla, ne bi šel niti na pogreb, trenutno pravi: »Jaz sem z njo odnos prekinil, midva sva razčistila, tudi v sistemu na Centru za socialno delo sva uradno 'ločena'.«

Oče je bil kriminalec

Oče ga je zapustil že ob rojstvu: »Bil je kriminalec. Prvič sem ga spoznal, ko mi je bilo 12 ali 13 let. Z mamo naju je povabil na kosilo v bivši hotel Kongo v Grosuplju.« Pobral ju je v najnovejšem modelu avtomobila znamke Audi, oblečen je bil v črno in nosil je zlat nakit. To ni bila slika, kakršno si je predstavljal o svojem očetu. 

»Preko Facebooka sva si takrat pisala približno pol leta, nakar mi je rekel, da zaključuje ta odnos, ker je ugotovil, da to ni to in da mi želi vso srečo v življenju. Naj se znajdem, tako kot se je moral znajti on, in naj ne bom takšen, kot je moja mama. Naj ne pijem, naj ne kadim.« Tako kot je prišel, je tudi odšel, in od takrat dalje nima z njim nobenega stika več.

Očetovsko vlogo je bil tako primoran iskati v drugih ljudeh. Njegov stric je bil od njega starejši devet let, kar ju je postavilo bolj v vlogi brata, pa vendar mu je predstavljal prvi vzor moške vloge: »Potem so bili tukaj duhovnik Primož in očetje mojih najboljših prijateljev. Prek njih sem ugotavljal, kakšen naj bom kot moški v življenju, glede na to da sem odraščal v skoraj strogo ženskem okolju.«

Poleg duhovnika Primoža, ki mu je nudil ogromno opore in pogovorov, pa je nad njim bdela tudi šolska svetovalna delavka: »V gimnaziji mi je tri leta stala ob strani. Imel sem njeno osebno številko in kadarkoli sem jo lahko poklical. Pripeljala me je čez maturo, mi pomagala pri vpisih na faks in pri težavah med faksom, ko že dolgo nisem bil več na gimnaziji. Prijatelji in njihove družine so mi tudi nudili okolje, ki mi ga primarna družina ni mogla.«

Foto: Branka Keser

Večkrat se je poskušal ubiti

Zaradi slabega vzora doma ni imel nič boljše izkušnje z ženskami v romantičnih odnosih:

»Dokler ne predelaš in razčistiš stvari, iščeš repliko svoje mame. Moj vzorec je bil ta, da sem privlačil predvsem ranjene ženske, ki sem jih probal rešiti, tako kot sem poskušal rešiti svojo mamo. To pa seveda ne gre. Tistih, ki sem jim pomagal, nisem več zanimal in začutile so, da si želijo nečesa drugega, boljšega v življenju.«

Prvič je samomor poskušal storiti ob koncu osnovne šole, in sicer se je predoziral s tableti, vendar pa se mu ni uspelo izvršiti dejanja, ker je telo tablete izločilo z bruhanjem. Konec prvega letnika gimnazije je stal na vrhu stolpnice in do skoka ga je ločil le en korak, ki ga ni mogel narediti. Iskal je drug način, s katerim bi si lahko vzel življenje, in odločil se je, da se bo vrgel pod vlak, saj je mislil, da mora tam samo stati na miru in vlak bo že prišel. 

Toda vsakič, ko se je odpravil na tire, vlaka ni bilo od nikoder, tudi če ga je čakal celo noč. To je vzel kot znak, da mu bog kljub vsemu trpljenju ne ponuja možnosti, s katero bi si lahko trpljenje olajšal in zaključil življenje. Zadnji poskus samomora je bil ob koncu gimnazije.

Pot navzgor je bila težka

Delo na sebi se je začelo s prihodom na fakulteto. Že v zadnjem letniku gimnazije je začel obiskovati psihoterapijo, in prepričan je, da je ravno zaradi terapij čisto drugačna oseba, kot je bil v gimnaziji:

ž»Pot je bila težka, nihanja so neprestana. Ko premagaš depresijo, vsi mislijo, da sledi srečen konec, ampak ni tako. Sledi veliko dela na sebi in predelovanja vzorcev, kjer ugotavljaš, da se nezavedno zapletaš v enake stvari, kot so jih počeli tvoji starši.« 

Zanj je to pomenilo, da kakor je mama kričala nanj, je tudi on kričal na druge. Nekoč pa se je pogledal v ogledalo in se zavedel, da v odsevu vidi svojo mamo, kar mu ni bilo všeč, ni želel postati replika svojih staršev:

»Začel sem se zavedati, da sem še vedno lahko boljši človek. Pri dvajsetih letih je šlo tudi veliko stvari narobe, nisem bil sprejet na želeni faks in odnosi so mi začeli propadati, ljudje so me začeli zapuščati, izgubil sem veliko prijateljev, punce so me konstantno zavračale, bil sem obupan.« 

Takrat mu je bilo tega dovolj. Rekel si je: »V življenju mi je šlo narobe vse, kar je lahko šlo. Propadlo je vse, kar je lahko propadlo. Kaj lahko sedaj naredim?«

Zdelo se mu je, da lahko izbira med dvema možnostima: da se sprijazni s tem, kar mu je v življenju dano in bo za vedno ostal nesrečen, nezadovoljen in zagrenjen, ali pa poskuša vzeti novo priložnost in svoje življenje spremeni. »Kdaj boš to storil, če ne v tistem trenutku, ko nimaš ničesar več? Stare temelje sem moral do konca podreti in začeti znova. Namreč ubiti moraš staro verzijo sebe, da si lahko daš priložnost za novo rojstvo.« 

Za dva tedna je odšel v samostan v Piran, kjer je iskal odgovor na vprašanje, kaj storiti in kako se postaviti na noge. Ostalo se je začelo odvijati samo od sebe: »Ko verjameš, da so spremembe možne in začneš na tem aktivno delati, v mojem primeru tudi s terapijo in branjem relevantne literature, postaneš ponosen na prve majhne korake, ki jih dosegaš in lahko nadaljuješ.« Spremembo so začeli opažati tudi drugi.

Foto: Branka Keser

S pisanjem je pomagal sebi in drugim

S pisanjem je začel že v gimnaziji, saj je ugotovil, da mu tovrstno izražanje ustreza, po gimnaziji pa se je odločil, da bo o svojem življenju napisal knjigo in jo izdal z željo, da bo s tem pomagal še komu drugemu. Pisal jo je pet let in zaradi njene obsežnosti je založba predlagala, da jo razdelijo na tri dele, saj bo bralcem lažje prebirati zgodbo po delčkih.

»Ločil sem jo na treh točkah: prva knjiga govori o mojem otroštvu in nasilju v družini, druga pripoveduje o depresiji, tretja pa predstavlja življenje po tem, ko premagaš depresijo.« Prvi dve knjigi sta že izšli, tretja pa bo na prodajnih policah najverjetneje naslednjo jesen.

Odzivi na knjigo so bili zelo različni. Mama pravi, da si je vse izmislil z namenom, da bi ji uničil življenje in ji umazal ime, kar je od nje pričakoval.

»Sorodniki so bili šokirani, ker je vsaka družina zelo zasebna in se o takih stvareh redko govori, tako da niti sami niso vedeli, kaj vse se je dogajalo. Zdaj mi nudijo podporo in mi želijo pomagati.« Ožja družina je morala sprejeti, da je razgalitev njegove osebne zgodbe pomenila izpostavljenost tudi njih, saj jih bodo ljudje obsojali in na njih kazali s prstom. 

»Babica in stric sta to zelo lepo sprejela in me podpirata. Prijatelji so zelo veseli zame in se trudijo, da gre moja zgodba naprej, ponosni so na moj napredek.« Knjigi sta z vidika splošne javnosti zelo dobro sprejeti, za prvo je v enem letu dobil približno 1500 odzivov ljudi, ki so mu pisali, da so jo prebrali in da jim je žal, kaj vse je moral prestati: 

»Nekaterim s podobno zgodbo je knjiga v oporo in jim predstavlja upanje za naprej, nekateri poznajo ljudi, ki se jim kaj takega dogaja in sedaj lažje razumejo njihovo doživljanje, spet drugi pa so imeli sicer v redu otroštvo, vendar so se v določenih delih vseeno prepoznali in ugotovili, da imajo tudi oni določene potlačene in nepredelane stvari.« 

Foto: Branka Keser

Znake depresije lahko drugi razumejo kot razvajenost

Pravi, da je žal sistem zgrajen tako, da tvoje težave drugi težko prepoznajo:

»To, da si utrujen in brez volje do življenja, je drugim znak, da si razvajen otrok, ki bi rad doma igral igrice ali pa te dajejo najstniški hormoni. Psihoterapije so sicer plačljive, ampak zame osebno je bila to najboljša investicija. Edini denar, ki mi ga res ni žal, saj mi je neizmerno pomagala.«  

Ljudi nagovarja, naj jih ne bo sram poiskati pomoč, saj obiskovanje terapevta ne pomeni, da si nor ali šibek, ampak obratno: tisti, ki si priznajo, da potrebujejo pomoč, so zanj izredno pogumni ljudje, ker si je najtežje pogledati v oči in si priznati, da je čas za spremembe.

Po uradni statistiki je primerov nasilja v družini nekje do 2300 letno, vendar je številka zaradi številnih neprijavljenih primerov v resnici še mnogo višja. Strokovnjaki pravijo, da za nasiljem v družini trpi nekje med 40 in 50 odstotki ljudi. 

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Starejše novice