Vir: Ljubljanski grad, arhiv
Ustvarjeno dne
Tor, 23.2.2021 06:45
Kaj pa to, da je Erazem Predjamski iz ječe ljubljanskega gradu pobegnil čez stranišče, smrt pa ga je počakala na stranišču lastnega gradu? Ali da je bila zunanja ječa brez strehe in zaporniki tako izpostavljeni močnemu soncu, nalivom in snegu?

Ob svetovnem dnevu turističnih vodnikov 21. februarja smo se udeležili vodenega ogleda ljubljanskega gradu. Turistična vodnica nas je prek Zooma popeljala po preteklosti griča, zunanjega dvorišča, grajskih obzidij in notranjosti gradu. Ljubljanski grad v sedanji podobi je bil zgrajen v 15., večina zgradb pa v 16. stoletju. V grajski dvorani so živeli deželni glavarji, kralji in kraljice pa nikoli. Grad je služil predvsem kot vojaška postojanka. Strnili smo nekaj najzanimivejših dejstev in pripovedi.

Ugodna lega je klicala po poseljevanju

Ljubljanska kotlina z grajskim gričem je zaradi ugodne geografske lege privabljala različna ljudstva. Prva naselbina na griču sega v konec 13. stoletja pred našim štetjem. Grič so poselili nosilci kulture žarnih grobišč, katerih etnična pripadnost ni znana in jih imenujemo po načinu pokopa. V pozni kulturi bronaste dobe, do sredine 8. stoletja pr. n. št., so svoje pokojne upepeljevali in pokopavali v žarah. V 3. stoletju pr. n. št. so na grajski grič prišli Kelti. 

V prvem stoletju pr. n. št. so Rimljani na območju ustanovili vojaško postojanko in okoli Emone zgradili obzidje.

V 5. stoletju n. št. je hunska vojska z mogočnim poglavarjem Atilo mesto Emona porušilo. Rimsko utrjeno mesto je po tem obstajalo še kakšno stoletje in nato povsem propadlo. Med propadom in zgodnjim srednjim vekom zeva praznina, veliko ostankov Emone pa so v srednjem veku uporabili kot gradbeni material.

Edini ostanek kaznilnice, ki je od 19. stoletja do konca druge svetovne vojne delovala na ljubljanskem gradu. Tu se je leta 1914 kot politični nasprotnik Avstro-Ogrske znašel tudi Ivan Cankar. Vir: Ljubljanski grad, arhiv

V srednjem veku skrit vodnjak

Na grajskem dvorišču je v zaprti lopi vodnjak, ki naj bi bil na prostem zgrajen v obdobju Rimljanov. Zgodovinarji zaradi tega vodnjaka predvidevajo, da bi na griču lahko stal celo rimski tempelj – vodo so potrebovali za vsakodnevne obrede ter za čaščenje lokalnih in rimskih bogov. 

V srednjem veku so vodnjak prekrili z umetnim hribom, ker bi vodnjak izven grajskega obzidja oblegovalcem omogočil dostop do vode.

Kasneje, ko je grad postal velika kaznilnica, so kaznjenci dobili nalogo, da hrib odkopljejo. Odkrili so vodnjak in zgradili večje kolo, znotraj katerega sta, da se je to vrtelo, drug ob drugem hodila dva kaznjenca. Da se jima ne bi preveč vrtelo, sta imela zavezane oči. Eno vedro se je spuščalo dol, drugo so dvigali gor. Za 40 litrov vode so porabili deset minut.

Na dnu vodnjaka naj bi bil eksploziv

Ta vodnjak je globok, nekoč okoli 100 metrov, danes okoli 60 do 70 metrov. Vsake toliko časa se vanj spustijo jamarji. A nihče še ni bil na dnu vodnjaka, saj naj bi v drugi svetovni vojni, ko sta vodnjak oblegali italijanska in nemška vojska, ti vanj odvrgli veliko orožja in eksploziva. Predvidevajo, da je to še vedno v vodnjaku, zato bi bila za spust do dna potrebna posebna oprema.

V ječi na prostem bi se znašel tudi Primož Trubar, če ne bi pravočasno pobegnil v Nemčijo. Vir: Ljubljanski grad, arhiv

Zaporniška luknja na prostem za Turke, kmečke upornike in protestante

Prvi grad, lesen, naj bi bil na grajskem griču postavljen v 11. stoletju. Drugo grajsko utrdbo, kamnito, so zgradili grofje Španhajmi, koroška plemiška rodbina, ki so Ljubljani dali mestne pravice za trgovanje. V času Habsburžanov, v 15. stoletju, je Friderik III. porušil španjhajmski grad in dal zgraditi trdnejšega, ker so se takrat že uporabljali topovi in podobno orožje, ki je k nam v 14. stoletju prišli s Kitajske, evropsko ozemlje pa so že napadali tudi Otomani.

Luknja pod dvema dvižnima mostovoma se je imenovala volčja jama, delovala je kot zapor oziroma kaznilnica. V najstarejšo grajsko ječo iz 15. stoletja so zapornike spuščali s pomočjo vrvi oziroma verige ali jih noter preprosto porinili. Ta ječa ni imela strehe, nad glavami zapornikov so bile samo rešetke, kar pomeni, da jih je poleti žgalo sonce in je bilo v drugih letnih časih zelo vlažno, mokro in zmrznjeno.

V tem malem prostoru se je navadno trlo in opravljalo potrebe prehranjevanja in izločanja okrog 20 ljudi naenkrat, kmečki uporniki, otomanski vojni ujetniki, stoletje kasneje tudi protestanti in drugi.

Erazem Predjamski je na neki zabavi do smrti zabodel habsburškega poveljnika, za kar so ga zaprli v ječo za plemiče – ta je imela streho. Danes se ta stolp imenuje Erazmov stolp za plemiče. Vir: Ljubljanski grad, arhiv

Skrivni rov, ki je vodil iz notranjosti gradu

Na notranjem dvorišču gradu je na tleh kamnit vzorec rože. To je bil nekoč vodnjak, skrivni izhod iz gradu, povezan s straniščem na štrbunk. Lastnik gradu Predjama, znani slovenski vitez Erazem Predjamski, je v 15. stoletju na neki zabavi na Ljubljanskem gradu do smrti zabodel habsburškega poveljnika, za kar so ga zaprli v ječo za plemiče, ki mu danes pravijo tudi Erazmov stolp za plemiče – ta ječa je imela streho.

Predjamski je podkupil stražarja, ki mu je pokazal skrivni izhod. Rov je iz vodnjaka vodil do stranišča na štrbunk na drugi strani gradu.

Tam je bilo umazano, smrdelo je, zato stražarji niso bili pozorni, kdo prihaja iz tiste jame. Tako je Predjamski pobegnil na svoj grad, 45 kilometrov stran. Deželni glavar je za njim poslal vojsko, dolgo so oblegali največji grad, zgrajen ob vhodu v jamo, a neuspešno. Nato se je glavar odločil spremeniti taktiko in podkupil slugo Predjamskega gradu – z denarjem se je seveda dalo vse rešiti. Erazmov sluga je glavarju dejal, da ko bo na straniščnem oknu prižgana sveča, pomeni, da je notri Erazem. Vanj so, ko so na oknu zagledali prižgano svečo, izstrelili puščico, in tako je Erazem Predjamski tudi umrl na stranišču.

Morda najbolj ključna obrata njegovega življenja sta bila povezana s straniščem – in podkupovanjem.

Vrnitev v sedanjost 

Ob dvižnem mostu, zgrajenem v 18. stoletju, ki so ga na začetku 19. stoletja začeli uporabljati kot glavni vhod, so v koritih ob mostu posajene vrtnice. Bela vrtnica je bila vzgojena v Nemčiji posebej za Ljubljano, ki je leta 2016 nosila naziv zelene prestolnice Evrope. A takoj, ko so jo prinesli v Slovenijo, je vrtnica začela spreminjati barvo v rumeno. Kljub temu je ostala znana kot ljubljanska bela vrtnica.

Ob obzidju gradu je kot znak prijateljstva med mestoma zasajena tudi 440 let stara vinska trta, najstarejša na svetu, z mariborskega Lenta. Iz nje se letno pridela do deset litrov vina Žametna črnina, ki pa gre v posebne stekleničke oblikovalca Oskarja Kogoja, namenjene kot protokolarno darilo državnikom, kraljevim družinam in drugim dostojanstvenikom ob obisku Slovenije.

Poročni dvorani sta bili do leta 2014 uradni poročni dvorani mestne občine, sedaj je treba obred v kateri od njiju plačati dodatno, zato je porok na gradu iz leta v leto manj.

Zadnjih nekaj let se grajski grič ponaša tudi z vinogradom. Prva letina je obrodila 400 litrov vina, tako belega kot rdečega, ki ga lahko poskusite v vinoteki zraven poročne pisarne. Ljubljana pa ni nikoli slovela kot vinoroden kraj, čeprav so se v 15. stoletju vinogradi razprostirali pod Rožnikom.

Zadnjih nekaj let se grajski grič ponaša tudi z vinogradom, a Ljubljana ni nikoli slovela kot vinorodno področje. O kakovosti vina se lahko prepričate v Grajski vinoteki. Vir: Ljubljanski grad, arhiv

Ogled smo zaključili na razglednem stolpu, s katerega se vidijo center mesta, Šmarna gora in v ozadju ob jasnem vremenu alpska veriga, z drugih smeri pa Golovec, južni del Ljubljane, Krim in Ljubljansko barje. Pozimi, ko Ljubljansko kotlino velikokrat prekriva megla, je na 376 metrih višine grajskega griča včasih ni. Ob meglenih dneh je zato morda vredno poskusiti povzpeti se na razgledni stolp.

Z razglednega stolpa se v jasnem vremenu vidi tretjina Slovenije. Vir: Ljubljanski grad, arhiv

Starejše novice