Ljubljana je znana kot zelena prestolnica, kljub temu pa ima težave z visoko stopnjo onesnaževanja. Prometno onesnaženje je prisotno skozi vse leto.
Onesnaženje zraka na določenem območju je odvisno od lokalnih emisij škodljivih snovi v zrak na tem območju, od prevetrenosti območja oziroma pogojev za prezračevanje zraka ter od onesnaženja zalednega zraka v širši okolici.
Slabi pogoji za prezračevanje
Pogoji za prezračevanje so odvisni od klimatološke lege in od trenutnih vremenskih razmer.
»Ker Ljubljana leži v kotlini, ima slabe pogoje za prezračevanje, še zlasti v obdobjih dolgotrajnih inverzij, ko je zrak pri tleh hladnejši od zraka v višjih plasteh. To je pogost pojav v zimskih mesecih,« za Ljubljanainfo povejo pri ljubljanski občini.
V času inverzijskih razmer se onesnaženje zraka v njem postopoma povečuje vse do prve vremenske spremembe, ki z vetrom prinese izboljšanje. Za vsa mesta, tudi za Ljubljano, je pomemben še en fizikalni pojav, ki mu pravimo toplotni otok.
Boljša kakovost zraka
Središče mesta je zaradi gostote poselitve in porabe energije toplejše od okolice.
Temperaturna razlika med mestnim središčem Ljubljane in barjem lahko znaša tudi od pet do sedem stopinj. Topel zrak se v mestnem središču dviga, nadomešča pa ga zrak iz okolice, ki vstopa v Ljubljano z njenega obrobja.
Kakovost zraka ljubljanska občina spremlja na treh merilnih mestih z akreditiranimi merilnimi napravami.
»Kakovost zraka je danes mnogo boljša, kot je bila pred desetletji, predvsem zaradi daljinskega sistema ogrevanja (toplovod in plinovod), ki danes pokriva 81 odstotkov gospodinjstev.«
Mestno središče manj onesnaženo
Mestno središče je lahko pozimi manj oneznaženo kot obrobje mesta.
»Prekoračitev mejnih vrednosti posameznih onesnažil praktično ne beležimo, zgolj delce PM v času kurilne sezone zaradi individualnih kurišč, ki prevladujejo na obrobju mesta, pa tudi v primestnih občinah.
To je tudi razlog, da je zrak v mestnem središču pozimi lahko (kljub večjemu onesnaženju zaradi prometa) pogosto manj onesnažen kot na obrobju mesta, zlasti tam, kjer prevladuje ogrevanje na trdna kuriva (les).«
Onesnaženje na obrobju mesta
Ljubljanska občina trdi, da je kakovost zraka v prestolnici dobra, občasno pa beležijo preseganja delcev v času kurilne sezone, na kar vplivajo predvsem individualna kurišča.
Ljubljana je dobro pokrita z daljinskima sistemoma ogrevanja (toplovod in plinovod), na katera je priključenih kar 81 odstotkov stanovanj.
Onesnaženje v kurilni sezoni nastaja zaradi individualnih kurišč, predvsem tistih na obrobju mesta in tudi v primestnih občinah.
Kakovost zraka je odvisna tudi od vremenskih razmer, zato iz leta v leto vrednosti posameznih parametrov nekoliko nihajo.
Na osnovi daljšega časovnega niza meritev pa je jasno razviden trend izboljšanja kakovosti zraka v Ljubljani.
Je rešitev v nacionalnem programu?
Kako bi ljubljanska občina lahko rešila nastali problem?
»V Ljubljani vseskozi izvajamo številne ukrepe, ki vplivajo na izboljšanje kakovosti zraka in sicer tako na področju trajnostne mobilnosti, kot tudi na področju energetike.
Ker je prispevno območje onesnaženega zraka za Ljubljano celotna Ljubljanska kotlina, bi lahko izboljšali kakovost zraka v zimskih mesecih le s široko zastavljenim nacionalnim programom, ki bi obsegel celotno območje Slovenije.
Do konca leta 2021 smo imeli v Ljubljani in v nekaterih mestnih občinah in v Zasavju sprejete programe z izboljšanje zraka v obliki vladnih Odlokov o načrtu za kakovost zraka, ki pa jih je vlada RS ob koncu leta z izjemo Celja ukinila.«
Nadzor nad emisijami
Ljubljanska občina je prepričana, da je najbolj učinkovit ukrep za takojšnje izboljšanje stanja ustrezen nadzor nad emisijami individualnih kurišč.
Občina opaža, da se emisije iz kurišč med seboj zelo razlikujejo. Večina jih je manj problematičnih in tudi kurjenje z drvmi ob pravilnem ravnanju ne predstavlja akutnega problema.
Izstopa slaba desetina posameznih kurišč, ki izjemno onesnažujejo zrak, bodisi da gre za neustrezne kurilne naprave, neustrezno kurivo ali pa tudi nemarnost lastnikov, ki v svoje peči mečejo različne odpadke, tudi plastiko.
Sedanji sistem nadzora, ki zahteva dostop do kurišča in meritve emisij, ki jih opravlja dimnikarska služba, ni dovolj učinkovit. Nadzor nad onesnaževanjem je v skladu z Zakonom o varstvu okolja v pristojnosti Inšpektorata RS za okolje in prostor, ki pa v skladu z veljavno zakonodajo niti nima pristojnosti za konkretno ukrepanje.
Starejše novice
