Tim Marovt je 19-letnik, ki se mu je otroštvo čez noč spremenilo. Pred osmimi leti je na družinskih počitnicah na Havajih postal hrom.
Tim je sicer nekoč veljal za obetavnega alpskega smučarja, želel si je preboja med najboljše.
»V otroštvu sem imel ambicije v smučanju. Vedno, ko sem delal neko stvar, sem se ji stoodstotno posvetil. Definitivno so bile v mojih začetkih sanje, da bom enkrat dober v svetovnem pokalu,« nam zaupa.
Vendar pa je zaradi hude poškodbe že pri starosti 12 let moral odrasti ter spremeniti svoje cilje in ambicije.
Začutil je utrujenost in rahlo bolečino, nato ni več čutil nog
Na družinskih počitnicah na Havajih je Tim leta 2014 doživel nenavadno nesrečo. Zjutraj se je za bratom in sestro odpravil na surfanje, po nekje pol ure pa naenkrat začutil utrujenost in rahlo bolečino v hrbtenjači.
»Takrat sem se odločil, da bom dal surf nazaj, da se bom šel malo spočit. Ko sem surf odnesel nazaj, sem še nekaj pojedel in po recimo petnajstih minutah, sem šel v hotelsko sobo, kjer sem se ulegel. Čez okoli dvajset minut sem hotel iti na stranišče in takrat sem hotel vstati, ampak sem imel mehke noge in sem padel po tleh,« se spominja Tim.
Takoj so poklicali rešilce, v bolnišnici pa so mu postavili diagnozo surferska mileopatija. »To je v bistvu poškodba, ki se naredi samo na Havajih, samo profesionalnim športnikom in samo prvi dan surfanja,« razloži.
Do poškodbe hrbtenjače pa ni prišlo z udarcem ali padcem, temveč zaradi hiperekstenzije hrbtenice - stisnilo mu je žilo in živci so odmrli.
»Od samega začetka so me zdravniki in osebje takoj pripravljali, kako bom živel na vozičku«
Tim takrat ni vedel, kaj pričakovati, mislil je celo, da se poslavlja. Noge so mu vedno bolj odpovedovale in vedno manj jih je lahko premikal.
Tudi zdravniki mu niso dali veliko upanja, da bo še kdaj shodil, vendar pa je sam že od začetka verjel, da je življenje na invalidskem vozičku le začasna rešitev.
»Zdravniki so hitro omenili, da če bom v roku dveh, treh dneh spet normalno hodil, se bom vrnil v normalno življenje, drugače bom na vozičku. Tudi od samega začetka so me takoj pripravljali, kako bom živel na vozičku, oziroma, kako bom se bom prevažal z njim in kako se bom prestavil s postelje na voziček. To mi v bistvu nikoli ni bilo zanimivo in tudi teh delovnih terapij sem se tudi že od začetka odrekel, ker sem vedno verjel v to, da ne bom rabil dolgo biti na vozičku,« pove.
Voziček je takrat 12-letnemu Timu predstavljal novo igro in hobi. Čeprav je pri vožnji po zadnjem kolesu večkrat padel, vozička ni nikoli zasovražil.
»Definitivno je bilo več kot leto in pol to moje prevozno sredstvo. Prej sem imel motor, kolo, prej sem imel žogo, potem pa imaš voziček,« pove Tim.
Upanje je bilo samo znotraj družine
Tim je po vrnitvi s Havajev takoj začel z rehabilitacijo. Ob strani mu je močno stala njegova družina, ki mu je ves čas razmigavala noge in mu pomagala.
»Samo znotraj družine je bilo neko upanje, čeprav mi ga zdravniki niso dajali, je družina vedno verjela vame in mi tudi pomagala že od samega začetka, da so se sploh začeli prvi gibi,« je jasen Tim in dodaja:
»Mami se je vstajala sredi noči in mi premikala noge, brat in oče sta me nosila po stopnicah, ko nisem mogel. Sestra mi je pomagala pri vseh opravilih, saj si kar naenkrat odvisen od tuje pomoči. To se nekatere stvari, ki smo jih znotraj družine opravljali in to verjetno noben ni videl in tuti noben ne bo vedel kaj vse smo prestajali, ampak to je nekaj kar največ šteje. Nesreča nas je še bolj zbližala in za vedno povezala.«
Za samoplačniške fizioterapije se je nato dogovoril v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Tam so mu pomagali, da se je počasi začel postavljati na noge, vendar napredka ni bilo iz danes na jutri.
Nekateri so mu poškodbo celo privoščili
Kot nam zaupa Tim, mu je veliko ljudi poškodbo celo privoščilo. Njegova starša sta znana konjiška podjetnika, ki sta osvojila tudi naziv podjetnika leta 2021.
»Veliko ljudi mi je reklo, da je to prav, da se mi je to zgodilo, ker prihajam pač iz uspešne družine,« priznava in dodaja, da se sam za takšne opazke ni nikdar zmenil, so pa prizadele njegova starša.
Skozi odraščanje je ob sebi zadržal le nekaj pravih prijateljev, ki jim lahko povsem zaupa in jih kadarkoli pokliče.
»Če se bom še naslednjih deset let moral rehabilitirati, sem pripravljen na to«
Sčasoma je z veliko truda in močne volje Tim shodil. Njegove noge so vedno bolj odzivne, zato lažje počne vse stvari. Pri hoji si pomaga s palico, ki mu služi kot dodatna opora, s katero lažje lovi ravnotežje.
»Najbolj mi je pomembno, da ko sem v vsakodnevnem ritualu, ko grem iz hiše do avta, da se ne spotaknem, grem lepo, da mi noge čim bolj služijo. Takrat vidim največji napredek,« pravi.
Kot poudarja, pa napredek ni prišel čez noč. Trud se je začel obrestovati komaj čez čas. Rehabilitacija je dolg proces.
»Osem let že napredujem in če se bom še naslednjih deset let moral rehabilitirati, sem pripravljen na to, motivacije mi ne bo zmanjkalo, « je jasen Tim.
Ponovno želi obiskati Havaje in surfati
Tim nikoli ne miruje. Kljub temu da hodi, še vedno trenira štiri ure dnevno - dve uri zjutraj preživi v fitnesu, dve uri zvečer pa aktivno preživi na tekalni stezi ali v naravi.
»Najbolj sem vesel, ko lahko grem na kolo, ko grem na downhill, na motokros, ko grem na takšne stvari, ki mi dajo neko dodatno energijo, čeprav sem potem utrujen. To mi da nasmeh na obraz in to jemljem kot stil življenja,« nadaljuje Tim.
Spet je začel tudi surfati, namen pa ima tudi ponovno obiskati Havaje, pozdraviti tamkajšnje zdravnike, ki so mu pri poškodbi pomagali in ponovno surfati na valovih.
Do Havajev ne goji zamere: »To vse jemljem s pozitivne strani, to se mi je pač moralo zgoditi in vem, da me čaka neka boljša, še bolj svetla prihodnost. Ta poškodba me je tudi kot človeka nekako oblikovala in me naredila bolj močnega.«
Hodi, smuča, vozi avto, premaguje tudi maratone
Marsikomu je danes v velik navdih. Ponovno smuča, prav tako vozi tudi avto. Naredil je vse psihofizične in refleksivne teste, nato pa dlje časa vadil speljevanje.
In čeprav je izpit delal dve leti, lahko zdaj vozi tudi avto s sklopko.
»Redke so stvari, da jih poskusim in da mi gre v prvo. Ampak vedno moram najti nek svoj način, kako bom to naredil in za to potrebujem tudi več mesecev. Ni to z danes na jutri, da bi nekaj probal, pa bi mi kar uspelo,« je jasen Tim, ki mu nikoli ne zmanjka volje.
Ker je pogrešal priprave in tekmovanja, ki jih je kot mlad smučar imel, se je lani odločil tudi, da se bo prvič udeležil maratona.
S sabo je pritegnil množico ljudi, ki so ga podpirali in maraton odtekli skupaj z njim. Od takrat pa je premagal že več maratonov in s sabo pripeljal že veliko ljudi.
»Na vseh maratonih sem zadnji, pa mi ni to noben problem, ker jaz sam s sabo tekmujem, ne pa z drugimi. Je pa tudi lepo, ko motiviram druge, pa rečejo, če Tim lahko naredi to, da tudi jaz. Tukaj v Konjicah, ko imamo svoj maraton, pride veliko ljudi. Letos bo šlo z mano 88 ljudi,« ponosno pristavi.
Za podporo pa je hvaležen vsem.
Rad bi bil boljši kot pred poškodbo, prihodnost pa vidi v podjetništvu
Čeprav je Tim v osmih letih premagal že ogromno ovir, pa se zaveda, da ga čaka še veliko dela. Rad bi izboljšal svoj vzorec hoje, njegov cilj pa je postati boljši kot pred poškodbo.
»Če sem na motorju ali pa na smučah, nobeden ne prepozna, da težko hodim. Redko kdaj se mi sploh vidi, da imam neko okvaro. Edino, kjer se moja poškodba še vidi, je pri hoji, da malo težje hodim,« pojasnjuje.
Tim je trenutno študent ekonomske fakultete, veliko časa pa preživi tudi v družinskem podjetju, kjer pomaga staršema in se od njiju uči. Tudi v prihodnosti svojo pot vidi v podjetništvu.
Razvija tudi svojo rehabilitacijsko napravo pod imenom Tiimson, ki jo je že patentiral. Z njo pa želi pri rehabilitaciji pomagati ne le sebi, ampak tudi drugim.
Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Starejše novice
