Ko je prvič obiskala Slovenijo, jo je ta očarala. Danes živi v Ljubljani in pomaga otrokom s posebnimi potrebami. Kot pravi, je za vključevanje tujcev dobro poskrbljeno, a včasih manjkajo praktične informacije, ki jih potrebujejo v vsakdanjem življenju.
»Danes je Slovenija moj dom in vem, da sem to končno tudi zares začutila.« Za Despino Mehandjisko iz Severne Makedonije pot do tega občutka ni bila vedno lahka. Za sabo je pustila družino, prijatelje in življenje v Skopju ter se podala v neznano, v mesto, o katerem je sanjala.
Danes je Ljubljana njen dom. Tukaj živi in dela z otroki s posebnimi potrebami, vodi lastno prakso ter vsakodnevno pomaga družinam. Pri svojem delu srečuje druge tujce, ki se znajdejo pred podobnimi izzivi, kot jih je nekoč doživljala sama. »Pogosto imam občutek, da veliko ljudi ni dovolj informiranih o življenju tukaj, o vključevanju, možnostih pomoči ali o tem, kako se zares počuti nekdo, ki pride v novo državo,« je povedala.
V pogovoru za Ljubljanainfo je zato delila svojo osebno zgodbo, iskrene izkušnje, izzive, lepe trenutke in občutek iskanja svojega mesta v novem okolju.
Spregovorila je o prvih korakih v Sloveniji, o tem, kako jo je Ljubljana osvojila že na prvi pogled, zakaj je bilo tretje leto bivanja v Sloveniji najtežje in kako je danes našla skupnost, ki ji daje občutek pripadnosti. Delila je tudi pogled na položaj tujcev v Sloveniji ter izkušnje iz svojega dela z otroki s posebnimi potrebami in njihovimi družinami.
Od kod prihajate in kaj vas je pripeljalo v Slovenijo? Zakaj ste se odločili prav za Ljubljano?
»Ko sem bila stara 16 let, se je moja mama zaradi službe iz Makedonije preselila na slovensko obalo. Ko sem jo pri 18 letih prvič obiskala, smo se z avtobusom peljali mimo Zmajskega mostu. Pogled na Ljubljanico me je tako navdušil, da sem od takrat vsakič, ko smo šli mimo, sanjarila o tem, da bi nekega dne živela v Ljubljani.
Leta 2015 sem bila sprejeta v projekt EVS (Evropska prostovoljna služba), s čimer se mi je uresničila želja, da lahko živim in delam v Ljubljani, ki je danes moj stalni dom.«
Kaj vas je ob prihodu najbolj presenetilo? Kako se spominjate svojih prvih dni v Sloveniji?
»Najbolj me je presenetilo, kako čisto in zeleno je vse okoli mene. Ljubljana se mi je zdela zelo urejena, hkrati pa prijetna in umirjena. Svojih prvih dni v Sloveniji se spominjam kot obdobja mešanih občutkov. Po eni strani sem se počutila nekoliko zmedeno in izgubljeno v novem okolju, po drugi strani pa sem bila zelo zadovoljna, ker sem končno živela v mestu, o katerem sem dolgo sanjala.«
Kako težko je bilo zgraditi novo življenje v Ljubljani? Kaj vam je bilo doslej najtežje pri življenju v Sloveniji?
»Prvo leto je bilo eno najlepših obdobij v mojem življenju. Ustrezal mi je ritem, pravila in način življenja na splošno. Pogrešala sem sicer nočno življenje v Skopju, vendar mi je to umirjeno življenje v Ljubljani vseeno zelo odgovarjalo.
Žal je tretje leto postalo precej težje. Razlike med življenjem tukaj in tam so takrat postale najbolj očitne. Počutila sem se precej osamljeno. Ker se je vse nabralo, sem se za eno leto vrnila v Skopje, da si napolnim baterije in premislim, kaj si res želim. Ta premor mi je pomagal spoznati, da je moje mesto kljub vsemu v Ljubljani, zato sem se vrnila močnejša in pripravljena na nove izzive.«
Se vam zdi, da so Ljubljančani odprti do tujcev?
»Ne zares. Mentaliteta je precej drugačna od tiste, ki jo poznamo pri nas. To ne pomeni, da so ljudje slabi, ampak da so preprosto drugačni. Zdaj se počutim zelo, zelo sprejeto, na začetku pa ni bilo tako. Mogoče so bila tudi moja pričakovanja previsoka in nerealna.
V Makedoniji je povsem običajno, da nekoga, ki ga spoznaš, povabiš na obisk domov. Tukaj pa so me na začetku prijatelji nekoliko presenečeno gledali, ko sem rekla, da lahko pridejo k meni na kavo.
Sem pa imela na sami poti ogromno srečo. Spoznala sem svojo Petro, učiteljico, s katero sem delala. Bila je tako neverjetno odprta in dobra do mene, da mi je resnično olajšala prve mesece in celotno življenje na začetku. Za njeno toplino in podporo ji bom vedno neizmerno hvaležna. Takšni ljudje ti pokažejo, da si sprejet, in ti dajo moč, da greš naprej. Danes pa imam tukaj že krasne prijatelje in čudovite sosede, s katerimi preživljam veliko lepih prostih trenutkov. Z njihove strani imam resnično podporo na vsakem koraku življenja.«
V stiku ste tudi z drugimi tujci. Katere težave se najpogosteje pojavljajo ob prihodu v Slovenijo?
»Trenutno sem najbolj v stiku s tujci, ki jih spoznam v okviru dela, zato morda nisem najbolj prava oseba, da bi splošno ocenjevala trenutne izkušnje vseh. Bi pa izpostavila jezik kot eno glavnih težav. Slovenski jezik je zelo zahteven, vendar se mi zdi pomembno, da se ga, če se odločimo živeti tukaj, tudi naučimo. Zase lahko rečem, da ga razmeroma hitro usvajam, predvsem zato, ker me je narava dela spodbudila, da sem hitro spregovorila. Seveda še vedno delam napake, sklanjanje mi je predvsem težko, ampak se trudim. Bilo je zahtevno, a verjamem, da je to pravilen pristop. Pomembno je spoštovati državo in njen jezik. Ne moremo pričakovati, da se bodo drugi prilagajali nam, hkrati pa imam občutek, da nas Slovenci tudi bolj spoštujejo in cenijo, če vidijo, da se trudimo. «
Katere informacije po vašem mnenju najbolj manjkajo ljudem, ki se priselijo v Slovenijo?
»Iz mojih izkušenj ljudem, ki se priselijo v Slovenijo, največkrat manjkajo zelo praktične informacije, ki jih potrebuješ v vsakdanjem življenju. Na začetku sem tudi sama veliko stvari ugotavljala sproti – od urejanja dokumentov, iskanja stanovanja do razumevanja sistema in postopkov.
Situacija z iskanjem stanovanja je bila pri meni še posebej zahtevna. Že sicer je težko dobiti stanovanje, še težje pa, ko slišijo, da si tujec. To so bile edine situacije, v katerih sem imela občutek, da odnos ni bil nujno enakopraven ali pa da ni bilo vedno prisotno enako zaupanje. Opazila sem tudi, da se odnos včasih razlikuje glede na to, ali tujec komunicira v angleščini ali v jeziku z območja Balkana – kar prav tako vpliva na dinamiko in občutek sprejetosti.«
Na katerih področjih bi lahko država ali mesto naredila več za lažje vključevanje tujcev?
»Mislim, da je na tem področju že veliko dobrih stvari, na primer tečaji za tujce se mi zdijo zelo koristni in pomembni. To je res dobra podpora pri začetnem vključevanju. Vseeno pa bi se lahko naredilo več predvsem pri bolj dostopnih in zbranih informacijah, ki bi bile na enem mestu in lažje razumljive, ko prideš v novo okolje. «
Delate z otroki s posebnimi potrebami, nam lahko predstavite svoje delo?
»Z veseljem. V Skopju sem študirala na Inštitutu za defektologijo. Sem specialna edukatorka in rehabilitatorka (defektologinja). Trenutno opravljam magistrski študij zgodnje obravnave. V Skopju sem delala v šolah in zasebno z otroki s posebnimi potrebami, nato pa sem prišla na projekt v Slovenijo, kjer sem delala v Centru Janeza Levca. Moja pot se je nadaljevala v Centru IRIS, kjer sem pridobila še dodatne izkušnje.
Nato sem se odločila, da bom svojo karierno pot nadaljevala tako, da odprem lastno zasebno prakso. To idejo sem imela že dlje časa, odločitev za uresničitev pa je bila na koncu pogumna in hitra. V dveh tednih sem uredila prostor, odprla s.p. in tako se je moja nova zgodba začela.
Prvotna ideja je bila organizirati delavnice za otroke s posebnimi potrebami, vendar stvari žal niso šle povsem po načrtih. Pot me je nato zanesla v smer individualnih obravnav, tako da se zdaj učimo, si pomagamo in rastemo vsi skupaj – otroci, starši in seveda jaz z njimi. Prav tako imam pri obravnavah veliko družin tujcev in opažam, da pogosto ne poznajo dovolj svojih pravic v Sloveniji.«
Kako dobro je po vašem mnenju v Sloveniji poskrbljeno za podporo otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam?
»Če primerjam Makedonijo in Slovenijo, je razlika res velika. V tem pogledu bi rekla, da je v Sloveniji za otroke s posebnimi potrebami zelo dobro poskrbljeno. Seveda pa je vedno prostor za izboljšave. Menim, da bi bilo koristno, če bi se odločbe in ocene potreb pogosteje preverjale, saj se otrokove potrebe s časom spreminjajo. Včasih se zgodi, da otrok ne dobi povsem ustrezne podpore ali pa je sistem prepočasen pri odzivanju, kar pomeni, da nekateri otroci na pomoč čakajo dlje, kot bi bilo idealno.«
Kaj pa vam je pri Sloveniji najbolj všeč? In kateri kotiček Ljubljane vam je najbolj pri srcu?
»Najbolj so mi všeč pravila in občutek urejenosti. Vem, da se včasih ljudem zdi, da je tukaj kaotično, ampak za nas tujce, ki prihajamo iz držav, kjer je včasih res več neurejenosti, je zelo lepo videti, da ljudje spoštujejo javni prostor – da odvržejo smeti v koše, ne uničujejo javnih površin, kot so gugalnice ali klopi, in da na primer dajejo prednost pešcem na prehodih. To so stvari, ki se morda zdijo samoumevne, ampak žal v moji matični državi še niso.
V Ljubljani mi je zelo všeč sprehajanje ob Savi pri Črnučah, še posebej pa sem zaljubljena v dolino Soče ter v vse čudovite majhne vasi in mesta v tistem delu Slovenije. Nikoli mi ni dovolj te barve narave in pravljične pokrajine.«
Ali svojo prihodnost vidite v Sloveniji? Lahko rečete, da je tukaj vaš dom?
»Da. Pred nekaj leti sem imela še eno večjo krizo, vendar se je takrat začela tudi pandemija, zato smo bili vsi precej negotovi. Danes pa vem, da je Slovenija zame res postala moj dom. Nikoli ne bom pozabila, od kod prihajam. Rada imam Makedonijo, sem srečna in ponosna, da sem tam odraščala. Tam imam tudi svojo širšo družino in vedno bo ostala moja Makedonija. Ampak zdaj je Slovenija moj dom in vem, da sem to končno tudi zares začutila.«
Je še kaj takega, kar bi želeli izpostaviti?
»Žal je življenje za mlade v moji državi še vedno zelo težko. Pustiti družino, prijatelje in vse, kar poznaš, ter oditi »s trebuhom za kruhom« je ena najtežjih odločitev, ki jih lahko sprejmeš.
V Sloveniji največ priseljencev prihaja z Balkana, medtem ko Slovenci pogosto odhajajo drugam. To je vzorec, ki se ponavlja že vrsto let. Ampak ne glede na to verjamem, da ima vsak človek svojo zgodbo, ki je ne vidimo na prvi pogled, in da nikoli ne vemo, skozi kaj nekdo v resnici gre. Zato se mi zdi pomembno, da smo drug do drugega bolj prijazni in bolj odprti.
Jaz sem danes srečna, vesela in predvsem hvaležna, da sem si v Sloveniji ustvarila življenje, kakršnega sem si želela. Včasih se še vedno spomnim, kako težka in negotova je bila pot, ampak prav ta pot me je oblikovala. In na koncu si rečem – to je življenje. Vsem, ki šele začenjajo svojo pot v novi državi, bi rada sporočila, naj bodo potrpežljivi s seboj. Popolnoma normalno je, da pridejo dnevi domotožja in dvomov. Ključno je, da najdeš ljudi, ki te podpirajo, in da verjameš vase – z vztrajnostjo in odprtim srcem postane dom vsak kraj, kjer se odločiš pognati korenine.«
