Spoznajte tri branjevke, ki sooblikujejo dušo tega dragocenega mestnega kotička.
»Vztrajam zaradi ljubezni in potrebe«
Domačinka Ivanka s Kmetije Jeran je na Osrednji ljubljanski tržnici prisotna že skoraj pol stoletja. Pri svojih 72 letih še vedno večkrat tedensko prodaja svežo zelenjavo, ki jo pridelajo na družinski kmetiji.
Čeprav je v pokoju, to še vedno rada počne, dodatno zasluženi denar pa ji pomaga pri plačilu položnic in drugih stroških:
»Penzija je bolj borna, zato mi vsak evro pride prav. Sem bolj brez skrbi,« pojasni.
Skozi čas opaža spremembe v nakupovalnih navadah:
»Večina ljudi kupuje v trgovinah, ker so sadje in zelenjava dostopnejše in cenovno ugodnejše. Po kakovosti izdelkov pa tržnica še vedno nima konkurence. Poleg tega so tudi naše cene precej bolj dostopne, kot si marsikdo predstavlja,« poudarja.
Ivanka pove, da ima veliko stalnih strank, zaradi česar je zelo zadovoljna. Po svežo zelenjavo k njej prihajajo ne glede na vreme.
»Tudi če dežuje ali je mraz, jaz jih čakam, oni pa pridejo,« pravi z nasmehom.
Ob tem se ozre v preteklost in doda, da so bile zime nekoč precej bolj ostre in vremensko neugodne kot danes.
»Trdo delo, a tržnica je dom«
Mojca s Kmetije pri Ropič je nasledila družinsko tradicijo, ki sega vse do začetkov tržnice.
»Najprej je prodajala moja babica, potem teta, nato mama, zdaj pa jaz,« pove ponosno.
Na njihovi 10-hektarski kmetiji pridelujejo sezonsko zelenjavo, ki jo Mojca dva- do trikrat tedensko prodaja na stojnicah. Največ obiska, pove, je ob sobotah:
»Takrat se meščani založijo za ves teden.«
A delo na kmetiji in tržnici nista enostavni:
»Vikendi in prazniki so delovni, prostega časa ni veliko. Posel nas preživi, a kruh je 'trd',« razloži.
Sicer poudari, da med branjevkami vladajo prijateljski odnosi – pogosto poklepetajo ali si priskočijo na pomoč.
To jo skrbi ...
Mojca je skeptična glede načrtovane prenove tržnice in njene nove podobe, s katero bo prišlo kar nekaj sprememb tudi za branjevce.
»Zdaj robo pripeljemo neposredno do stojnic. Po novem bomo morali parkirati v podzemni garaži in vse dvigovati na površje, sicer s pomočjo vozičkov in dvigal, a si predstavljam, da bo to časovno bolj potratno, pa tudi fizično zahtevnejše,« izrazi svoje pomisleke.
Skrbi jo tudi možna podražitev najema stojnic, ki zdaj znaša okoli 700 evrov na leto, dnevna uporaba pa dodatnih 12 evrov.
»Tržnica je moj drugi dom«
Mia iz Kmetije Mrčun iz Črnuč pa je na tržnici že več kot 60 let.
»Pri desetih letih sem že stala za stojnico in pomagala staršem pri prodaji. Še danes sem tu in to z veseljem,« pove s toplim nasmehom.
Svojo predanost delu izkazuje s pozornostjo do strank.
»Ljudje mi zaupajo. Poznam njihova imena, vem, kaj potrebujejo. Pri meni vedo, da dobijo kakovostno robo, zato se vračajo. Trudimo se zanje,« izpostavi in z zadovoljstvom postreže ostale, ki čakajo v vrsti.
Z vsakim malo poklepeta, pri tem pa spretno in hitro pripravi vse, kar potrebujejo.
»Boš tudi zelenjavo za juho?« vpraša kar vnaprej, saj pozna navade svojih kupcev.
Z neverjetno lahkoto žonglira med pogovorom, tehtanjem in izbiranjem, obenem pa poskrbi, da se vsak pri njej počuti dobrodošel.
Pogled v prihodnost
Med branjevci, ki so nas prijazno sprejeli in z zanimanjem prisluhnili naši želji, da njihove zgodbe ponesemo med bralce, zadnje čase najbolj odmeva prenova tržnice.
Mnenja so razdeljena – nekateri v spremembah vidijo priložnost za modernizacijo in izboljšanje pogojev, drugi pa opozarjajo na možne izzive. Skrbi jih, da bi novosti, kot so hladilnice, spremenjen dostop in nova ureditev, prinesle dodatne fizične napore, večje časovne izgube in potencialno višje stroške najema stojnic oziroma uporaba tržnice.
Da bi jih vse te spremembe odvrnile od prodaje v centru mesta, pa ni verjetno, so dejali.