Ljubljanski župan je odgovoril na vprašanje, kateri je najboljši nasvet, ki ga je kadarkoli prejel.
Ko so ljubljanskega župana Zorana Jankovića vprašali, kateri je najboljši nasvet, ki ga je kadarkoli prejel, je ponudil odgovor, ki odraža njegovo osebnost: neposreden, življenjski in brez olepševanja.
»Ah, jaz se nasvetov ne spomnim, da bi kakega prejel,« je dejal z nasmehom.
Vendar pa se za tem stavkom skriva bogata življenjska filozofija, utemeljena na vrednotah, ki jih je Janković vsrkal skozi družinsko dediščino, življenjske izkušnje in več desetletij dela v gospodarstvu ter politiki.
Dediščina in vrednote
Janković svojo vrednostno opredelitev ponosno utemeljuje z družinskim ozadjem.
»Vzgoja je tista, ki razlaga, zakaj sem jaz levičar. Prihajam iz partizanske družine, zame so partizani, Titovi, tisti, ki so bili na strani zaveznikov in so premagali največje zlo 20. stoletja – fašizem in nacizem,« pove.
Zanj zgodovina ni nekaj oddaljenega in abstraktnega, temveč temelj, na katerem stoji njegov pogled na svet.
Osebno identiteto gradi na spoštovanju do preteklosti, do narodnoosvobodilnega boja in do vrednot solidarnosti, enakosti in pravičnosti.
Kot župan, nekdanji menedžer in javna osebnost Janković pogosto poudarja pomen človeškega kapitala.
»Še vedno sem prepričan, da je največji kapital človek – v vsakem podjetju, tudi v računalniškem podjetju – in to živim,« pravi.
Ta misel ni le retorična figura, temveč vodilo njegovega ravnanja, ki se kaže v njegovem pristopu do sodelavcev, mestnih služb in občanov.
Izkušnje iz gospodarstva in politike
Z več kot 45 leti delovne dobe – najprej v gospodarstvu, nato v politiki – si je Janković ustvaril sloves človeka dejanj.
V času vodenja Mercatorja ga je javnost prepoznala kot uspešnega menedžerja, ki zna povezovati ljudi in jih motivirati.
Enake principe je prenesel v javno službo, ko je leta 2006 postal župan Ljubljane. Njegovo vodenje temelji na osebnem stiku, jasnih odločitvah in poudarjanju konkretnih rezultatov.
Janković verjame, da so dobri odnosi z ljudmi ključ do uspeha – tako v zasebnem kot v javnem sektorju.
»Spoštovanje do sodelavcev mi je skozi delo dalo levičarski občutek. To pomeni poslušati, razumeti in ceniti ljudi. Brez tega ne gre – niti v podjetju, niti na občini, niti v državi,« razlaga.
Modrosti starejših in osebna načela
Čeprav se ne spomni konkretnega nasveta, pa se pogosto vrača k življenjskim resnicam, ki so mu jih položili v zibelko starejši:
»Spoštuj zgodovino – če to spoštuješ, imaš prihodnost. Bodi pravičen, pošten, bodi iskren.«
Te vrednote, pravi, so univerzalne in brezčasne. V času, ko so v ospredju individualizem, kratkoročni interesi in politični populizem, se Janković vrača k temeljnim etičnim načelom.
»Pravičnost ni samo zakonska kategorija, temveč občutek, ki ga imaš do drugih. Če nisi pošten in iskren, ne moreš pričakovati zaupanja.
Vse, kar gradiš – v družini, podjetju ali mestu – temelji na zaupanju. Če ga izgubiš, si izgubil vse,« razmišlja.
