Ljubljanski župan Zoran Janković je sicer odločen pragmatik, a ko ga vprašate, katera glasba bi spremljala film o njegovem življenju, mu za trenutek zadiši umetniška plat.
»O tem ne razmišljam, ampak …«
Vprašanje je bilo na videz lahkotno – katera pesem bi igrala v ozadju, če bi Janković imel svoj film?
A njegov odgovor je razkril več, kot je morda želel priznati.
Čeprav pravi, da o lastnem filmu ne razmišlja, je očitno o glasbeni spremljavi že razmišljal – in to precej temeljito.
»Vprašanje, kakšen film bi bil, ampak jaz bi si nekaj pesmi izbral, lahko zdaj naštejem.«
Glasbeni zemljevid župana Jankovića
Izbor ni naključen. Gre za zmes slovenskih in balkanskih glasbenikov, ki vsaka na svoj način ustvarjajo mešanico strasti, ponosa, emocije in identitete – od umetnikov z velikimi koncerti na stadionih, do tistih, ki že desetletja odzvanjajo v avtu, na radiu, doma.
Iz Slovenije
Magnifico: ljubljanski glasbeni provokator s srčno noto in ironično ostrino – mogoče simbol duha same prestolnice.
Vlado Kreslin: prekmurski bard, ki z nežno poezijo povezuje generacije.
Jan Plestenjak: večni romantik in šampion radijskih lestvic, ki zna ujeti občutke »ljudskega srca«.
Iz regije
Severina: hrvaška pop ikona, katere glasba je preplet glamurja in temperamenta – kot ustvarjena za dramatične filmske trenutke.
Petar Grašo: med najbolj priljubljenimi pevci novejšega časa na Balkanu, znan po prefinjenih baladah.
Dino Merlin: simbol sarajevske poezije in preživetja – njegovi koncerti so že sami po sebi film.
Halid Bešlić: legendarni pevec narodnozabavne glasbe z brezčasnim glasom in temami o bolečini, izgubi in ljubezni.
»Če grem še v Beograd, tam je kar nekaj mojih prijateljev, ki so izvrstni. Tako da bi kaj od tega izbral, ampak odvisno od scene, kaj bi bilo, kakšen film bi bil.«
Kakšen film bi bil o Zoranu Jankoviću?
Če bi Janković res dobil svoj film, bi bil to najverjetneje politični portret z elementi drame, ki se odvija med gradbišči, sejnimi sobami, protestnimi transparenti in gasilskimi veselicami.
Bil bi film o vplivu, ambiciji, viziji mesta – in morda tudi o osebnih dilemah, ki ostajajo zunaj oči javnosti.
Morda bi bil to tudi film o Ljubljani, mestu, ki mu je vtisnil svoj pečat in ki v marsičem spominja nanj: samozavestno, delovno, včasih trmasto, pogosto čustveno in z močnim balkanskim temperamentom.
»Ne film, ampak vsakdanji oder«
Čeprav pravi, da o filmu ne razmišlja, je Janković že več kot desetletje glavni igralec na političnem odru glavnega mesta.
Kamera ga spremlja skoraj vsak dan – naj bo to pri odprtju prenovljenega parka, med ogledi gradbišč ali ob novinarskih vprašanjih o prometnih zastojih.
Za zvočno podlago pa očitno že ima svoj osebni 'soundtrack' – in ta je, tako kot on, mešanica tradicije, popularnosti in močnega karakterja.
