Poslovil se je za mnoge največji živeči pesnik naše regije.
Ko se spominjam Djoleta, me običajno prešine slika, kako v zadnjem trenutku prihaja na svoj koncert, ko je le še par minut do začetka in je prizorišče že polno.
Navihan nasmešek, pozdrav in obvezna pripomba: »Mimi, kje je Dunja? Saj sta še vedno skupaj, ane?«
Zdelo se mu je strašno simpatično, da sva se spoznala na dan njegovega prvega koncerta v Sloveniji po razpadu Jugoslavije in da vsa ta leta redno hodiva na njegove koncerte.
Nato na hitro pokliče ženo Olivero, naslednji trenutek pa že stopi pod žaromete ob glasnem odzivu občinstva: »Dober večer, Ljubljana, mislil sem nate.«
Največji živeči pesnik našega prostora
Vojvodinski kantavtor Đorđe Balašević je (vsaj za njegovo res številčno publiko) veljal za največjega živečega pesnika tega prostora. Njegove pesmi, ki so jih nekateri označevali za »drdranje predolgih besedil, ne petje«, je publika enoglasno prepevala z njim. Ko je ob pavzah na hudomušen način komentiral aktualno dogajanje ali obujal spomine, so mnogim od smejanja tekle solze, že čez nekaj minut pa so točili solze ob emocionalnih besedilih. Tipična balkanska tragika ni bila nikjer bolj tragična kot pri Balaševiću, mojstru uglasbene poezije.
Prizadela ga je huda oblika pljučnice
Novica o njegovem prezgodnjem slovesu je sprožila cunami emocionalnih objav na družbenih omrežjih. Umrl je v novosadski bolnišnici par dni po tem, ko se je tam zglasil zaradi vnetja pljuč, kar je bila najverjetneje posledica okužbe s covidom-19. Bojda do zadnjega ni želel zapustiti svojega doma v ulici Jovana Cvijića – v bolnišnici je pristal šele, ko se je stanje samo še slabšalo.
Še tri pred smrtjo naj bi se počutil bolje in se hecal z zdravniki, da »še ni čas, da v Novem Sadu dobijo ulico Đorđeta Balaševića«.
Stanje se mu je nato nepričakovano poslabšalo, novico o njegovem odhodu pa je medijem včeraj (19. februarja) potrdila hči Beba, ki je zadnja leta skrbela za poslovni vidik njegove kariere.
Panonski trubadur, ki so ga oboževali od Vardarja do Triglava
Med prebiranjem objav se zazdi, da je imel z njim vsak vzpostavljen intimen odnos. Če ste si kdaj vzeli čas za raziskovanje njegove glasbe, vam je jasno, zakaj. V vseh teh pisanih likih iz pesmi zlahka prepoznate delček sebe ali nekoga od vaših znancev. Balašević je v najboljših trenutkih ustvaril v nekajminutnih skladbah cele romane, tragične, nepopravljivo romantične, a tudi zafrkantske in hudomušne. Liki, kot so Vasa Ladački, Steva Čenejac, Bane, lepa protina hčerka, Boža, imenovan Pub, stari Nestorov in mnogi drugi so oživeli v glavi poslušalstva in vsak si jih je verjetno predstavljal po svoje. O njih je v intervjujih nerad razpravljal – pravzaprav se je intervjujem oziroma novinarjem ognil, če je bilo to le mogoče, a ko se je enkrat usedel pred diktafon, je bil najboljši možni sogovornik. Na vprašanja je odgovarjal na dolgo in s tipičnim slikovitim humorjem začinjal odgovore. Zapomnil si je malenkosti o ljudeh in jih nato ob naslednjem srečanju osupnil s kakšno ležerno opazko, ki se je navezovala na taisto osebo. Če si ga le ujel ...
Nekoč sva bila zmenjena za telefonski intervju pred koncertom v Križankah. Telefon je dva dni zvonil v prazno. Po enem tednu me je poklical in najbolj ležerno vprašal: »Mimi, Djole tukaj. A si me klical? Kaj je novega v Murski Soboti?«
Ko sva ob drugi priložnosti delala intervju v Slavonskem Brodu, so ga morali dobesedno zvleči v polno dvorano, ker se je načrtovan dvajsetminuten pogovor razvlekel krepko čez uro.
»Faliran« študent geografije
Rodil se je leta 1953 v srbsko-hrvaški družini, od malih nog sta se doma praznovala dva božiča. Obiskoval je gimnazijo, a ni nikoli maturiral (zato je prvi album naslovil Moji mami namesto maturantske fotografije za izložbo), pozneje se je vpisal na študij geografije, ki ga je opustil malo pred diplomo. Mu je pa v glasbeni sceni uspelo v prvo: vinilni singel U razdeljak te ljubim s skupino Žetva je pošel v nakladi 180.000 prodanih izvodov, z naslednjim bendom Rani mraz je posnel dva albuma, na katerih že najdemo del železnega repertoarja, kot sta Neki novi klinci in Odlazi cirkus, s katero je do zadnjega zaključeval koncerte, z albumom Pub (1982) pa se je podal na uspešno solistično pot.
Z razpadom Jugoslavije izgubil domovino
Množično obiskani koncerti v jugoslovanskih metropolah, kot so Beograd, Zagreb, Sarajevo, Split, Niš, Osijek in Skopje, so v osemdesetih polnili največja prizorišča – del evforične atmosfere je zabeležen na koncertnem albumu U tvojim molitvama (1987), z razpadom Jugoslavije pa je »izgubil domovino«. Ker je prihajal s srbske strani novonastalih držav, kar naenkrat ni mogel nastopati nikjer razen doma.
Ko so ga želeli leta 1992 mobilizirati in poslati na hrvaško fronto, se je temu uprl in dejal, da gre raje v zapor. Ko je na koncertih začel govoriti proti enoumju nacionalistične politike Slobodana Miloševića, je lahko naenkrat nastopal samo v beograjskem Sava centru, povsod drugje po Srbiji pa so mu zaprli vrata koncertnih dvoran. Za mnoge je do zadnjega simboliziral nezaželjeno jugonostalgijo – tudi zato, ker je v mladih letih spisal Računajte na nas, čeprav je z Jugoslavijo na svoj sladko-grenek način končal na temačnem, a precej spregledanem albumu Panta Rei, tri leta pred razpadom države.
V devetdesetih je posnel dve izjemni plošči: Jedan od onih života (1993) in Devedesete (2000), ki se na veliko ukvarjata z duhom časa, v katerem sta nastali. Tu so »nakokirani švercerji« (Balkanski tango), ljubimci, ki jih je nacionalistično okolje razdružilo proti lastni volji (Nevernik), travmatizirane žrtve vojnih grozot (Čovek sa mesecom u očima), lokalni samodržci, ki so uničili lastno državo (Legeda o Peri Gluperdi), a tudi zaljubljeni najstniki (Miholjsko leto) in večni romantiki (Provincijalka).
Preporod v Hali Tivoli
Preporod Balaševićeve kariere se je zgodil 14. novembra 1994. Takrat je prvič po razpadu Jugoslavije nastopil izven Beograda, in ko je stopil na oder razprodane Hale Tivoli, je bil osupel nad množičnim obiskom in emocionalnim sprejemom publike. V Ljubljano ga je takrat prišlo poslušat tudi nekaj sto mlajših poslušalcev iz Hrvaške in tam se je, med debelimi solzami, ki so tekle po licih, glasnem prepevanju in spontanem prinašanju daril na oder (od čokoladic, plišastih medvedkov, cvetja do puloverja, ki si ga je nekdo slekel in mu ga zaradi manka drugega darila potisnil v roke) koncert sprevrgel v množično katarzo sredi manije norosti in nacionalizma, ki je razjedal celotno regijo.
Mediji so zmedeno pisali o ponedeljkovem večeru v Tivoliju, Balašević pa je obljubil, da se bo v Slovenijo vračal redno, »a kot dober gost, nikoli prevečkrat«.
Obljubo je držal in nastopal enkrat letno skoraj izključno v Ljubljani in Mariboru. Emocionalno nabiti koncerti so vsakič trajali več kot tri ure, včasih celo štiri. Tako kot se je začelo polegati stanje nacionalne norosti, je začel tudi Balašević nastopati po različnih koncih bivše skupne države. Popularnost je dosegala neverjetne višave – v začetku devetdesetih je imel nekaj let po štirinajst razprodanih božičnih koncertov v Sava centru, torej dovolj za stadion. Sčasoma je visoko emocionalen naboj »protestniških« koncertov – v devetdesetih je prisostvovanje njegovemu koncertu za večino pomenilo, da ljudi ne sprejemaš po narodnostnem, temveč emocionalnem in inteligenčnem ključu – začel bledeti.
Leta pozneje je priznal, da si je ob tem spoznanju oddahnil, saj je lahko »znova postal le pevec balad«.
Neizmeren talent za snovanje besedil
Balašević se je od kolegov na sceni razlikoval po mnogih zadevah, predvsem pa po talentu za podajanje besedil. Ta niso slonela po spevnih refrenih, temveč zgodbah in načinu interpretacije. Srce trgajoče balade (Lepa protina kći, Priča o Vasi Ladačkom, Slovenska) so praviloma naletele na najboljši odmev publike, a enako pronicljivost je pokazal z zafrkantskimi zgodbami poskočnejših »štikelcev« (Boža zvani Pub, Medena vremena, Al se nekad dobro jelo), ki so nemalokrat nosili subtilno kritiko oblasti in družbe (denimo Ne lomite mi bagrenje ali Nikad kao Bane).
V svojih najboljših trenutkih je v nekajminutnih skladbah razvil zgodbo celotnega romana: liki in junaki so bili orisani tako, da si jih je poslušalec zlahka vizualiziral do te mere, da se mu je zdelo, da pozna nekatere celo v resničnem življenju, spretno igračkanje z besedami pa razkriva, da verjetno ni življenjske situacije, ki je v verzih ni ubesedil. Nekatere fraze, kot so »princip je isti, vse ostalo so nianse« so ponarodele.
Goran Bregović si je iz Priče o Vasi Ladačkom sposodil verz »a ja nisam s onom koju volim« in ga vtkal v ponarodelo Djurdjevan.
Ključne točke diskografije
Ključne točke diskografije so vsekakor obdobje Odlazi cirkus/Pub, ki predstavlja njegovo emancipacijo in trenutek, ko je našel svoj avtorski glas, fantastičen Bezdan (1986), na katerem prvič celotna glasbena podlaga zveni tako, kot mora, in na kateri prvič sodeluje z (od takrat dalje) večnim »soborcem«, pianistom Aleksandrom Dujinom Dujo, lirično pa doseže nov vrhunec lastne ustvarjalnosti. Glasbeno najbolj drugačen in instrumentalno mračen Panta Rei (1988), na katerem se s sladko-bridkim odnosom poslovi od Jugoslavije tri leta pred njenim razpadom, Jedan od onih života (1993), na katerem išče lepe trenutke v času vojnih grozot, ki divjajo po Balkanu – a ko ga tema preplavi, so to trenutki čiste groze posameznikov, ujetih v nočni mori vojne vihre (Čovek sa mesecom u očima) – in nenazadnje Devedesete (2000), predzadnji album, na katerem skozi svojo lupo opisuje videnje norega desetletja na Balkanu, iz katerega je izšel kot zmagovalec – bil je eden zelo redkih glasbenikov, ki se ni ujel v zanko nacionalnih porivov, ki so mnogim za dolga leta zaprli vrata do odrov na drugi strani meje.
Poleg Ćole največja glasbena zvezda na področju bivše skupne države
1998 je prvič po začetku vojne nastopil v Sarajevu, tri leta pozneje pa je v Puli po več kot desetletju koncertiral na Hrvaškem. Nekoliko nepričakovano je ob Zdravku Čoliću (p)ostal največja glasbena zvezda na področju bivše skupne države – radijskih uspešnic sicer ni imel, koncerti v največjih dvoranah pa so bili praktično razprodani povsod, kjer se je pojavil.
Djoletu je uspelo to, kar uspe le redkim. Številčna publika je živela v lastnem »mehurčku« panonskih zgodb, kjer ravnica predstavlja neskončen horizont in kjer se življenjske drame odvijajo s silovito emocijo, ovito v ležerni karakter tamkajšnjih ljudi. Dovolj je bila že objava na Facebooku, da je v nekaj dneh prodal 18.000 vstopnic za zagrebško Areno ali dvorano Gradski vrt v Osijeku. Tisti od zunaj so se začudeno zmrdovali nad »Balaševićevimi verniki«.
V zadnji etapi raje pisal kot snemal
Zadnji album Kao rani mraz je izdal davnega leta 2003. Vseboval je pesmi, navdahnjene s scenarijem za celovečerni film – ekranizacijo skladbe Priča o Vasi Ladačkom, pod katero se je podpisal tudi kot režiser in nato predvajal izključno na dan pred koncerti. V strahu pred piratizacijo – snemanje je zvečino financiral sam – ga ni nikoli dal v televizijsko predvajanje, izdal na Blu-rayu ali zavrtel v navadnem kinu – še danes je spravljen nekje na varnem. Namesto glasbe je pisal knjige: v svojem opusu ima dva romana, zbrano poezijo in zbirko kratkih zgodbic Kalendar mog detinjstva (Koledar mojega otroštva), ki je izšla tudi v slovenskem prevodu. V zadnjih osemnajstih letih je sramežljivo izdal le peščico novih skladb in še te so šle mimo radarja najbolj zvestih poslušalcev. Letno je odigral med pet in deset koncertov, v največjih dvoranah je nastopal z bendom (zadnja leta so aranžmaji vse bolj bazirali na glasbi tamburaškega orkestra), v skrbno izbranih gledaliških dvoranah pa je v spremstvu svojega najzvestejšega soborca, pianista Saše Dujina Duje, nastopal s programom Kalendar mog detinjstva, v okviru katerega je razlagal štose iz istoimenske knjige.
V načrtu je imel še dva filmska projekta v vlogi režiserja: eden bi se vrtel okoli vikenda, ki ga je v Novem Sadu preživel Albert Einstein, ko je bil poročen z Milevo Marić, drugi bi bil ekranizacija skladbe Boža zvani Pub, ki bi bil »komični vestern na naš način,« kot mi je dejal nekoč. Načrtoval je tudi album z novimi različicami starih uspešnic ob spremljavi tamburaškega orkestra z dodatkom nekaj čisto svežih skladb. Pred leti se je lotil projekta vnovičnega snemanja starih skladb, a je na koncu izšel samo prvi del načrtovane trilogije Ostaće okrugli trag na mestu šatre, saj je njeno dokončanje preložil nekam v prihodnost.
Na oder stopil zadnjič dobro leto nazaj
V Sloveniji je nazadnje nastopil 12. maja 2019, ko je v razprodani Gallusovi dvorani izvajal Kalendar mog detinjstva. Nekaj mesecev pozneje je doživel srčni infarkt, zaradi katerega so mu morali vstaviti žilne opornice. Zadnjič je na oder stopil 25. januarja 2020 v Kragujevcu. Šlo je za »dolg« slabe tri mesece prej odpovedanega koncerta zaradi zdravstvenih težav.
Nekoč sem ga vprašal, kaj bi dejal samemu sebi, če bi se srečal pred snemanjem prelomnega albuma Bezdan. Za trenutek je pomislil in dejal: »Dejal bi mu, da naj ne skrbi preveč, da je čisto OK fant in da bo na koncu vse v redu.«
Zbogom, panonski mornar, in hvala za vso glasbo. Se srečamo ob neki drugi priložnosti in v nekem drugem cirkusu.
Mimi Inhof
