Carlos Santana se je v Avstrijo vrnili po več kot šestih letih. Pričakala ga 15.000 glava množica.
16. avgusta 1969 je Carlos Santana stopil na oder megafestivala Woodstock, proslave »treh dni ljubezni in glasbe.« Večina prisotnih ga ni poznala, debitanski album njegovega benda je bil tik pred izidom.
Pol ure pozneje je izvedel Soul Sacrifice, eksplozivno mešanico latino ritmov in hitroprstih solaž. 20-letni glasbenik je deloval kot obseden, kitaro je vihtel kot da v rokah drži razbeljeno železo. Pozneje se je izkazalo, da je bil konkretno zadet od »zdravil«, ki mi jih je dal Jerry Garcia (Grateful Dead) malo pred nastopom.
Halucinogene droge so najbolj udarile ravno med izvedbo omenjene skladbe. Pozneje je razlagal, da se mu je zdelo, da je kitarski vrat zvijajoča kača, s katero se ravsa.
Celotni »ravs« je bil zabeležen na filmski trak in postal eden najbolj ikonografskih momentov zdaj najbolj legendarnega festivala vseh časov.
In 56 let pozneje se je dunajski koncert začel s video kolaži Woodstocka in seveda izvedbo Soul Sacrifice. Tokrat se ni ravsal s »kačo«, je pa skladba še danes v živo naravnost huronska.
Santana, bend se imenuje po Carlosu, so se v Avstrijo vrnili po več kot šestih letih.
Napovedani nastop v marcu 2020 je bil odpovedan zaradi epidemije, a ga je tudi tokrat v mestni dvorani Stadthalle pričakala 15.000 glava množica.
Zdaj že 77-letni kitarist sicer kaže svoja leta predvsem s tem, da skoraj polovico večera sloni na stolu in se le občasno sprehodi po odru, a zob časa ni načel njegovega igranja.
Zven njegove kitare je nezgrešljiv, kar je odlika vseh veličastnih kitaristov – tako unikaten, da je nezgrešljivo prepoznaven že po nekaj tonih.
Devetčlanska spremljevalna zasedba v kateri je večina glasbenikov z njim že dolga leta, je »streljala« iz vseh topov od samega začetka kot da je finale koncerta. Scenografija s pisanimmi lučmi in srednje velikim ekranom nad glasbeniki, ki prenaša bližnjo akcijo z odra je delovala nekoliko kičasto, glasno ozvočenje pa je vsake toliko zahrumelo, kot da jemlje sapo, ker je očitno tonski mojster navil vse kanale do konca.
Statičen, a vse oči so uprte vanj
Virtuozni kitarist je osrednja figura na odru in edini, ki je praktično ves čas v soju žarometov, čeprav se minimalno premika. Skrit po znamenitim klobukom in z obveznim žvečilnim gumijem, ki ga je cel večer žmohtno žvečil (mogoče si s tem drži ritem), je rapidno soliral med dolgimi instrumentalnimi pesaži, ki so delovali spontano, čeprav je šlo verjetno za precej naštudirano medigro.
Stare uspešnice kot so Evil Ways in Black Magic Woman so prišle na vrsto že v prvi tretjini večera, prvi »oddih« pa je bila izvedba Samba pa ti, ena najbolj legendarnih melodij iz obsežne diskografije in instrumentalij, ki ga radiji še danes pogosto zavrtijo. Umirjena melodija je spustila glasbo v nižje prestave in ponudila oddih tako bendu kot občinstvu.
Carlos ne poje glavnih vokalov, pojeta pa Andy Vargas in Ray Greene in z rutinirano koerografijo skrbita, da občinstvo – povečini starejše – miga skozi večer.
Santana je od druge polovice sedemdesetih do 2000 ostal eden najbolj prepoznavnih kitaristov, a brez večjega komercialnega uspeha.
Redno je snemal albume, ki jih razen najbolj zvestih poslušalcev ni kupil nihče, nato pa je udaril z osemnajsto studijsko ploščo Supernatural, na kateri ob pološčeni produkciji gostil precej znanih glasbenih imen in čez noč znova postal svetovna senzacija.
Album je leta 2000 prejel rekordnih devet nagrad grammy in še danes kraljuje na vrhu lestvice plošč po številu prejetih nagrad v istem večeru.
In uspešnice s te plošče (Maria Maria, (Da Le) Yaleo, Put Your Lights On, Corazón Espinado) so bile zložene v drugo polovico repertoarja, ki je bil zložen tako, da je vodil do finala.
Tik pred koncem se je od nekje komaj opazno prikradla White My Guitar Gently Weeps, za katero se je zdelo, da je večina prisotnih ni zaznala, nato pa je se po hitrem slovesu bend vrnil za dodatek s Toussaint L'Ouverture in največjo uspešnico Smooth, ki je pred 25 leti pomagala katapultirati ploščo Supernatural v stratosfero popularnosti.
Ironično, tokratna izvedba ni imel potrebne fulidnosti in zdelo se je, da se je rutiniran bend parkrat »lovil«, mogoče zaradi ozvočenja, ki je zdaj znova pakrat hrumeče zmaličilo zvok.
Hipiji so ustavili Vietnamsko vojno, bo jim znova uspelo?
Pred sam konec dvorurnega nastopa je še drugič ogovoril občinstvo.
»Zame je prepozno, da se spremnim. Še vedno sem hipi. Nekoč smo verjeli in verjamemo še danes, da enotnost, harmoničnost in čudovitost življenja lahko spremenijo svet.
Hipiji so ustavili vojno v Vijetnamu. Trenutno Severna Koreja, Rusija, Kitajska in Bližnji vzhod govorijo o atomski vojni. Želimo si spremembe, želimo zgrabiti volan in znova pripeljati mir na Zemljo s sočutjem, milino in prijaznostjo.«
Potegnjeno pod črto
Pod črto, Carlos Santana, pri 77-letih še vedno igra kitaro s strastjo, leta so mu načela nekaj dinamike predvsem pri odrski prezenci, a nabrit spremljevalni bend to kompenzira z dinamično prezenco.
Repertoar v prvi polovici stavi na stare uspešnice, nato se glasba za slabe pol ure umiri pred drugo polovico večera, ki je sestavljen iz živahne medigre glasbenikov in malo manj starih uspešnic, ki so bile krojene za najširše množice.
Glasno in razločno ozvočenje nakljub občasnim motnjam je publiko ponudilo tisto, po kar so prišli. Košček nostalgije in virtuozno glasbo, kjer se srečajo latino zapuščina, zahodni rock in spiritualnost.
Vse to, kar Carlos Santana pooseblja od tistega znanega nastopa na Woodstocku daljnega leta 1969.
