Eden od koncertnih vrhuncev letošnjega leta, gotovo.
Včeraj je ljubljanske Stožice obiskala verjetno največja metalska atrakcija po Judas Priest in jih praktično povsem zapolnila. Atrakcija, ker so si na podlagi doprinosov k tej glasbi, zlasti v za metal nič kaj gostoljubnih 90 letih prejšnjega stoletja, prislužili status velikanov.
Bili so karizmatični, ravno prav nevarni in slogovno svojevrstni.
Odvrtek thrasha z imenom groove se v prvi vrsti povezuje ravno s Pantero.
Ta te dni, po relativno sveži ponovni združitvi, deluje v okrnjeni zasedbi. Ustanovna člana, brata Abbott, sta že pokojna. Legitimnost ji tako dajeta pevec Phil Anselmo in basist Rex Brown (zaradi okoliščin, v katerih je skupina razpadla in določenih izjav nekateri v to legitimnost dvomijo).
Ali je mogoče zapolniti čevlje bratov, ne bomo razpredali; je pa včerajšnji koncert pokazal, da bi boljši zamenjavi verjetno težko našli. Sicer pa Charlie Benante za bobni in Zakk Wylde na kitari nista brezimneža, daleč od tega; njun portfolio je zavidanja vreden, sploh slednjega pa z njegovim predhodnikom, tako imenovanim Dimebagom, vežejo precej tesne vezi; zaradi njunega prijateljevanja se koga drugega v povezavi s ponovno formacijo teksaške zasedbe tudi v času, ko se je o tem lahko sanjalo, niti ni omenjalo.
Kakorkoli že, Pantera je v Ljubljano prišla v družbi dveh ogrevalnih zasedb (le vmesna je bila petčlanska): večer so otvorili ekscentrični Child Bite, ki so odraz širine Anselmovega glasbenega okusa; sledili so jim Panteri slogovno veliko bolj sorodni Power Trip, ki jih je spremljala praktično že zapolnjena dvorana in z intenziteto, ki pritiče njihovi glasbi: sredi publike so se v krožno gibanje pognala telesa, ob čemer ni bilo mogoče spregledati zadovoljstva nastopajočih.
Dober vtis, vse dobro.
Pantera je v času, ko je bila – tako rekoč – na vrhu sveta, slovela po svojih energičnih nastopih. Ti niso bili brez posledic, sploh za Anselma, in so sčasoma bili njegova pogibel, če si dovolimo nekaj umetniške svobode.
Kakorkoli že, pričakovano se je izkazalo, da je nekdanja slava zasedbe ravno takšna, nekdanja. Največjo mero kinetičnosti so prikazali Child Bite (ob robu jih je večinoma njihova nastopa spremljal, tako se je vsaj zdelo, tudi Anselmo), ki so morda imeli največ za dokazati, dinamika nastopov pa je plahnela z vsakim naslednjim akterjem na odru.
Skratka, po padcu velike zavese smo na odru le ugledali Pantero.
Da so s svojo pojavo bili znanilci česarkoli, ni mogoče reči, saj je za to veliko prepozno. Gre namreč za fenomen, kompleksen fenomen, ki pesti, recimo temu, kitarsko glasbo. Velikani ostajajo, morda so v to na nek način tudi primorani, na vidiku pa ni praktično nikogar, ki bi lahko zapolnil vrzel, ki bo neizbežno ostala za njimi.
Pronicljivi Gene Simmons iz sveže upokojene zasedbe Kiss je že nekajkrat poudaril, da je rock mrtev; da starajoče zasedbe nimajo primernih naslednikov in da širša javnost relativno mladih skupin, ki žanjejo določeno mero uspeha, sploh ne pozna.
Kdo so Foo Fighters, kdo Ghost? To je precej povezano z načinom, na katerega v dobi interneta uživamo glasbo: vse to je začasa boja na požiralniku, ki je bil Napster, napovedal takrat zaradi tega zasmehovani, danes pa potrjeno vizionarski Lars Ulrich.
Nazaj k Panteri. Ta se je sprehodila skozi albume svoje diskografije, čeprav se je ikonični Cowboys From Hell zdel malce zapostavljen. Zasedbi je godil odziv publike, pri največjih hitih ji je prepuščala refrene, njihove dele, bosonogi Anselmo se je v svojih nagovorih zahvaljeval, izpostavil lepoto Ljubljane in večkrat naslovil generacijski prepad med njimi na odru in velikim delom onih pod njim.
Zanimiva tematika za pikro muzanje, ki pa jo prepuščamo drugim. Če bi koncertu prisluhnili z zaprtimi očmi, mu verjetno ne bi imeli kaj očitati, izvzemši akustiko, ki je v Stožicah, kakršna pač je. Da se naši idoli starajo, je nekaj naravnega, neizbežnega. Kakor je verjetno naravno tudi, da to sprejemamo le s težavo.
Prav tako le s težavo se je z odra v Ljubljani poslovila Pantera. Zdelo se je iskreno. Kot zadnji si je do tistega trenutka bosonogi Anselmo nadel copate in mahajoč odkorakal v zaodrje. Prizor, poln simbolike. Ampak bili smo priča Panteri, ki je na nek način napovedala povratek v Ljubljano. Bomo videli.
