Dobila sva se zgodaj zjutraj v centru Ljubljane, s seboj je prinesel velik kovček z violončelom in naročil gazirano vodo z limono.
Zadnje pol leta Bernardo Brizani vadi vsak dan okoli šest ur za nastop na Festivalu Ljubljana, kjer bo 14. avgusta zaigral s Komornim godalnim orkestrom slovenske filharmonije.
»Vadim za tiste pol ure na odru, ampak to mora biti perfekcija,« se nasmehne talentirani 31-letnik, ki je kljub mladosti osvojil številne nagrade in se izkazal na pomembnih glasbenih prireditvah doma in v tujini.
Svojo širino je pokazal tudi s sodelovanjem z Janom Plestenjakom, s katerim sta navdušila publiko, nam pa je ekskluzivno zaupal, da snuje nov projekt še z Avseniki.
S Festivalom Ljubljana sodelujete že peto leto, kakšno je letošnje sodelovanje?
»Prvič sem se predstavil kot duo z Miho Haasom, nato s Komornim godalnim orkestrom slovenske filharmonije, kot se bom tudi letos. Potem z Musica Viva Orchestra iz Moskve, lansko leto pa sem igral duo z violinistom Domnom Lorenzom.
Letos nastopam ponovno s Komornim godalnim orkestrom slovenske filharmonije, dirigent bo Steven Loy.«
To ni vaše prvo sodelovanje s priznanim dirigentom Loyem?
»Ne, sodelujemo že peto leto. Dobro se poznamo, saj je bila njegova soproga moja profesorica na Akademiji za glasbo Urška Pompe, tako smo preko glasbenih vod že od prej povezani.«
Pa je drugače, igrati duo ali z orkestrom?
»To je posebna igra. Komorna igra pomeni drugačen pristop, ti stojiš pred orkestrom in oni tebi sledijo. V duo morata dva sodelovati, da zvenita kot eden.«
Kako pa se je zgodilo sodelovanje s Festivalom Ljubljana? Ste eden redkih slovenskih glasbenikov, ki sodeluje.
»Zahvala direktorju Darku Brleku, da mi omogoča nastope na Festivalu Ljubljana.
Dolga leta sem pisal na Festival, da bi me povabili, kar se je zgodilo leta 2019. Najprej sem se predstavil kot duo s pianistom Haasom, ki je tudi profesor za glasbo na Akademiji za glasbo, in dobila sva izjemne kritike. Koncerti so bili razprodani, polni, a to sodelovanje je odvisno tudi od mojih dosežkov v tujini.
Mislim, da si zaslužim sodelovanje na Festivalu Ljubljana kot eden od domačih izvajalcev. Mislim celo, da sem edini slovenski violončelist, ki nastopa na Festivalu Ljubljana, v spremljavi orkestra ali pa v duetu.«
Kaj boste zaigrali letos?
»Slišali boste P.I. Cajkovskega– Rokokojske variacije, ki sem ga že izvajal s Komornim orkestrom prejšnje leto v ciklu Sozvocje Svetov Komornega godalnega orkestra Slovenske Filharmonije v Narodni Galeriji.
Lahko rečem, da se že eno leto pripravljam na ta nastop, zelo intenzivno. Pomembne so tudi psihične priprave, kako to najbolj zahtevno in virtuozno delo za čelo lahkotno predstaviti publiki.«
Kako ste izbrali violončelo za svoj inštrument? Z glasbo ste začeli še v otroških letih.
»Ker imam starejšega brata, ki je hodil v glasbeno šolo, sem večkrat šel tja. Hodil sem po glasbeni šoli in violončelo je bilo prvi inštrument, ki sem ga prijel v roke. Ta ljubezen zdaj traja že 27 let. In glede na to, da sem že četrta generacija glasbenikov v naši družini, nam je glasba res v krvi.«
Ste rojen Ljubljančan, ampak že takoj po osnovni šoli ste šli na študij v tujino. Je bilo težko, takrat ste bili najstnik?
»Imel sem skoraj 14 let, ko sem odšel študirat v Firence k najboljši profesorici na svetu Nataliji Gutman, ki ne poučuje več. Je svetovno znana solistka, priznana glasbenica. Izbrala me je na Bledu, kjer je bil izbor, bil sem najmlajši. Istočasno sem se vpisal še na Akademijo za glasbo.
V prvi letnik sem šel s 14 leti, moji kolegi pa so jih imeli 19. Bilo je težko obdobje. Na inštrumentu sem blestel, pri drugih predmetih pa ne. Oni so imeli srednjo šolo, glasbeno ali gimnazijo, jaz pa sem tja prišel naravnost iz osnovne šole. Poleg tega sem vzporedno delal še zasebno gimnazijo v Ljubljani.
Diplomiral sem 2012, prejel sem študentsko Prešernovo nagrado in odšel v Nemčijo na magisterij in specializacijo. Opravil sem tudi orkestrsko akademijo leta 2018 pri Tiroler Festspiele Erl v Avstriji.«
Kje igrate zdaj, dolgo ste bili pri Bamberških simfonikih?
»Z njimi sem začel igrati leta 2018, nato sem se konec leta 2019 vrnil v Ljubljano.
Doma se počutim res dobro! Honorarno delam žz tretje leto v ljubljanskem opernem orkestru, vzporedno pa tudi zasebne gala dogodke. Moj sponzor je že 17 let BTC, bila je tudi Mestna občina Ljubljana, saj sem bil skoraj deset let njihov štipendist.«
Pred leti se vam je zgodila strašna nesreča, iz avtomobila so vam ukradli vaše dragoceno violončelo.
»Res je, bilo je strašno. Zdaj imam novega, kupil mi ga je BTC. Imam ga že pet let, skoraj sem se ga že navadil.«
Zakaj ste vrnili v Ljubljano, odprt vam je cel svet?
»Nisem se prav zares vrnil. Doma se sem stacioniral, a stalno gledam možnosti, kje bi se lahko ustalil. Bo to Nemčija, Avstrija, Švica, Italija ... ne vem.
Svoje znanje bi sicer rad delil tudi z mladimi slovenskimi čelisti, če bi to želeli, a vsekakor me vleče tujina, kjer lahko pokažem vse, kar znam. Ne vem še, kje se bom ustalil, moja pot je še odprta. Življenje bo pokazalo pravo smer.«
Je drugače igrati pred domačo publiko?
»Najtežje je nastopati doma. Ker me vsi poznajo, spremljajo moj napredek, moje vzpone in padce. Domača publika je posebna, pogrešam pa, da nikoli ne pridejo kolegi violončelisti.«
Vi obiskujete njihove koncerte?
»Seveda, tiste, ki so mi všeč. Škoda, da se ne podpiramo in da ni medsebojne igre med nami. V tujini se stalno obiskujejo in se podpirajo.«
Imate sicer družino, je že peta generacija glasbenikov v vaši družini?
»Ne še, ampak si tega vsekakor želim.«
Kaj pa poslušate doma: je to klasična glasba ali prisluhnete tudi moderni glasbi, popu, rocku ...?
»V moji družini je bila vedno prisotna pop in zabavna glasba. Dedek je bil dirigent, trobentač in aranžer na RTV Priština in je dirigiral evrovizijske festivale. Od četrtega leta poslušam radio Monte Carlo in festivalsko glasbo, kot je San Remo.
Doma smo poslušali vse stile, oče je jazzer, muzikolog, skladatelj in tako smo poslušali tudi domačo in tujo glasbo od Al Jareauja, Marcus Millerja, David Sanborna, Quincy Jonesa do klasične glasbe.
Zmeraj me je uspaval s skladbo od skladatelja Bacha z naslovom Air, katero sem tudi letos izvajal kot solist z orkestrom v SNG Opera Ljubljana, ob 70. obletnici BTC-ja.«
Tudi sami ste se preizkusili izven klasične glasbe – nedavno ste zaigrali z Janom Plestenjakom.
»Res je, septembra sva imela koncert. To je bilo nekaj novega. Bila je enkratna izkušnja, zaigrala v njegovo skladbo Lepa. Jan je sicer študiran glasbenik in prav tako zelo odprt. Ujela sva se v prvem trenutku in imela tri nastope: v Križankah, v oddaji V petek zvečer in Božični koncert v Cankarjevem domu.
Čela v slovenski glasbi na tak način sicer še ni bilo.«
To res pokaže širino glasbenika, a menda imate v rokavu še eno posebno sodelovanje s slovenskimi glasbeniki.
»Z Avseniki! Tega sem si od nekdaj želel. Zdaj sem pokril vsa področja: narodno zabavno glasbo, komercialno glasbo in klasiko.
Zagotovo vse to izvira iz tega, da smo doma poslušali raznovrstno glasbo in to se mi zdi pomembno: širina glasbenika je v tem, da lahko sodeluje z vsemi glasbeniki, ne le, da deluje v eni smeri. In seveda, da je šolan in nato svoje znanje nadgrajuje in širi.«
Starejše novice
