Foto: Branka Keser
Profile picture for user Patricija Fašalek P. F.
Ustvarjeno dne
Ned, 15.5.2022 08:00
Karin Butinar je odraščala v rejniški družini, saj je bila biološki mami vzeta takoj po rojstvu, že v porodnišnici. K mami se nikoli ni vrnila, vendar pravi, da ni bilo njeno otroštvo nič drugačno od otroštva drugih otrok.

»Še danes ne vem, zakaj me je socialna služba takoj odredila k rejniški družini. Nikoli jih nisem spraševala, kaj je bil razlog,« je med pitjem ene izmed svojih dvajsetih kav, kolikor jih - kot pravi - spije na dan, povedala za Ljubljanainfo.

Čeprav njene družinske okoliščine tekom odraščanja niso bile najbolj običajne, ji pri rejniški družini ni nikoli nič manjkalo: »Dobro mi je bilo, imela sem jih za svoje starše. Nič posebej neprijetnega ni bilo, kar bi lahko izpostavila.«

Z biološko mamo nista na isti valovni dolžini

Svojo biološko mamo je videla vsake toliko časa, kadar je prišla na obisk z dovoljenjem socialne službe.

»Kadar so mi rekli, da pride mami na obisk, je nisem zares želela videti. Bolj bi mi bilo všeč, če ne bi prihajala. Vsakič, ko je prišla za uro ali dve, so želeli, da jo grem vsaj pozdravit, ampak nisem bila ravno navdušena nad tem,« nam zaupa. 

Obiske je čutila kot obvezo, kjer je mamo sicer pozdravila, potem pa ni več želela imeti stika z njo. Odnosi med njeno rejniško družino in biološko mamo niso imeli stalnice: včasih so se v redu razumeli, drugič spet ne.

»Na splošno so bili njihovi odnosi okej, so bili pa njeni obiski bolj nujno zlo kot kaj drugega,« je iskrena. Mama je imela pravico do obiskov, ki ji je dovoljevala, da hčerko vidi, kadar želi, kar so morali spoštovati. 

Vendar njena prava mama ni nikoli izrazila želje, da bi želela hčerko vzeti nazaj k sebi: »Ni delovalo, kot da bi bila to kadarkoli njena želja. Morda ni želela te želje pokazati ali pa si tega res ni želela. Ampak tudi če bi si želela, jaz ne bi hotela iti k njej.«

Odkar je odrasla, nimata več stikov, saj pravi, da z mamo nista 'na isti valovni dolžini'. 

Foto: Branka Keser

Še vedno ni povsem jasno, kdo je njen oče

Po mamini strani naj bi imela še štiri polbrate, ki imajo različne očete. Eden od teh sinov je ostal z mamo, ostale tri pa je prav tako prevzela socialna služba in jim dodelila rejništvo. Svoje polbrate je spoznala, ampak niso razvili tesnih odnosov. 

»Ko sem bila majhna, mi je bilo dejstvo, da sem posvojena, nekoliko neprijetno. Nisem želela vsakemu, ki me je o tem spraševal, razlagati svoje zgodbe. Sčasoma sem se s tem sprijaznila. Kar je bilo, je bilo,« pripoveduje Karin. Vendar pa jo še vedno muči vprašanje, kdo je njen oče.

»Mami mi nikoli ni želela povedati, kdo je moj oče, dokler se nisem razjezila pri socialni službi. Še vedno ne vem zares, ali je oseba, za katero sedaj pravi, da je moj oče, resnično prava. To vprašanje ostaja odprto,« pripoveduje.

Njen oče naj bi bil mamin trenutni partner, ampak Karin v to dvomi, čeprav nekateri pravijo, da mu je podobna. Kadar je o tem poskušala spregovoriti z njim, ji ni dal nobenega odgovora, namesto tega je samo molčal.

»Nič ne želi o tem slišati, včasih se samo nasmiha, ko ga to vprašam,« pove z rahlo žalostjo v očeh.

Imeli so jo za svojo

Med odraščanjem je bila bolj introvertirana oseba, držala se je zase. Da je posvojena, je izvedela takoj, ko je bilo to mogoče – rejniška družina ji to informacijo predala brez ovinkarjenja.

Foto: Branka Keser

Krušni starši so se do nje obnašali kot do svojega otroka in razlike med tem, kaj je njihovo in kaj je njeno, niso obstajale. Poleg nje so imeli še tri lastne biološke otroke, dva sinova in eno hčerko, v njihovo rejniško družino pa se je sčasoma vključilo še več otrok, ki pa so se menjavali, prihajali in odhajali. 

Na nikogar od njih se ni posebej navezala, saj so eni ostali nekaj mesecev, drugi nekaj let. Nikoli ji niso povedali, zakaj odhajajo. Sama je pri rejniški družini ostala toliko dolgo, kolikor je bilo to mogoče, torej dokler ni odrasla. 

Za nič ni bila prikrajšana

Živeli so v veliki hiši, ki je lahko sprejela večje število otrok. Rejniki za otroke, ki jih sprejmejo k sebi, dobivajo finančno podporo.

Tako ni bila nikoli prikrajšana niti za materialne stvari ali doživetja, ki so si jih lahko privoščili drugi otroci: »Imela sem vse, za nič nisem bila prikrajšana, ali pa da bi mi bilo kaj nedovoljeno v primerjavi z drugimi.« 

Tudi z ljudmi okoli nje ni imela nikoli težav zaradi svojega statusa, vrstniki se niso do nje obnašali nič drugače kot do drugih otrok: »Nisem imela občutka, da bi me obravnavali drugače kot ostale otroke, ali pa tega vsaj nisem opazila.«

S krušnimi starši, čeprav so se dobro razumeli in niso imeli med seboj nobenih težav, le še redko ostaja v stiku.

Danes je s svojim življenjem zadovoljna in ne bi spremenila nič. Njena zgodba je njena in sprejema jo za svojo. Otrokom, ki odraščajo v rejniški družini ali pa so posvojeni, sporoča, naj ostanejo to, kar so, in jim polaga na srce, naj jih ne bo sram o svoji situaciji govoriti tudi z drugimi.

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Starejše novice