Mecenstvo ali poznanstva? Fridl Jarc, Novak in Sojar o tem, zakaj v Sloveniji ni 'novih Zoisov'

V predvolilnem pogovoru O kulturi ob kavi, ki smo ga organizirali v uredništvu Ljubljanainfo, so predstavniki največjih političnih strank razpravljali o aktualnih vprašanjih slovenske kulturne politike. Posebna tema je bila mecenstvo in financiranje kulture izven državnega proračuna.

Pogovarjali smo se z Asto Vrečko, ministrico za kulturo in sokoordinatorico Levice; Dejanom Prešičkom, predsednikom sveta SD za kulturo in nekdanjim ministrom; Mojco Sojar, podpredsednico NSi; Alešom Novakom, vodjo strokovnega sveta za kulturo pri Demokratih; Ignacijo Fridl Jarc, predsednico kulturnega foruma SDS, ter Vesno Humar iz Gibanja Svoboda, državno sekretarko za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Kaj sploh je mecenstvo in zakaj je pomembno?

Mecenstvo v Sloveniji pomeni podporo umetnosti, znanosti in kulturi s strani posameznikov ali podjetij, ki presega zgolj sponzorstvo. Ne gre za oglaševanje ali neposredno korist, temveč za podporo iz prepričanja v pomen kulture.

Zgodovinsko je najbolj znan mecen Žiga Zois, pomembno vlogo pa so imeli tudi drugi, denimo Josipina in Martin Hočevar. Danes se mecenstvo razvija kot del širše družbene in korporativne odgovornosti, med sodobnimi meceni pa se pogosto omenja tudi Janez Škrabec.

Kljub temu se v Sloveniji pogosto pojavlja vprašanje, ali imamo dovolj tovrstne podpore – oziroma, kot radi rečejo kritiki, ali imamo dovolj »novih Zoisov«.

Kaj so o mecenstvu in takšnem financiranju kulture povedali naši sogovorniki?

Neobvezni prispevek in donacije kot možnost za RTV

Sojar je opozorila, da bi lahko javna radiotelevizija poleg obveznega prispevka uvedla tudi prostovoljne donacije, kar bi bil tudi korak k širšemu razvoju mecenstva:

»Financiranje oziroma obvezni prispevek bi bilo treba narediti kot prispevek neobvezni, to pomeni tisti, ki se mu zdi program in vsa zasnova Radiotelevizije Ljubljana primerna, da jo gleda, da jo uporablja.«

Po njenem bi večja odprtost in manj političnega vpliva spodbudila tudi donatorje:

»Če bomo odprli radiotelevizijo za širšo populacijo oziroma da jo bomo razbremenili tega teže vpliva politike, bodo verjetno tudi kakšne donacije prišle.«

Na vprašanje, ali mecenstvo v Sloveniji sploh obstaja - ali bi se v današnjih časih sploh lahko zgodilo, da bi slovenski podjetniki namesto v nepremičninske projekte vložili v na primer NUK II  in tako za vedno ostali zapisani v slovenski spomin?

Sojar odgovarja, da meceni so.

»Če vprašate direktorja Festivala Ljubljana, on vedno dobiva mecene, seveda jih je bilo v preteklosti precej več, kot jih je sedaj mogoče … ampak meceni še vedno so.«

Zakonske ovire: gospodarstvo bi vlagalo več

Fridl Jarc vidi ključno težavo v zakonodaji: »Problem je zakonodaja in eden od naših programskih točk je zagotovo ureditev te zakonodaje na področju donacij in mecenstva.«

Prepričana je, da bi ob boljših pogojih podjetja bistveno več vlagala v kulturo: »Če bi bila ustrezna zakonodaja, bi bilo gospodarstvo pripravljeno veliko bolj vlagati tudi v kulturo.«

Mecenstvo v praksi: sistem ali poznanstva?

Novak je bil kritičen do trenutnega stanja, saj meni, da mecenstvo v Sloveniji ni sistemsko urejeno. Odgovoril je na besede Sojar, da festival Ljubljana oziroma njegov direktor Darko Brlek pridobiva sredstva preko mecenov.

»Festival Ljubljana pridobi sredstva izven proračuna ne zaradi sistemske ureditve v Republiki Sloveniji, ampak zaradi politično-lokalnih povezav.«

Kot primer je navedel tudi mariborski Festival Lent: »V času, ko so bile močne mariborske banke in močen vplivni krog LDS, je tudi Festival Lent bil izdatno financiran izven proračunskih virov.«

Po njegovem to kaže, da je mecenstvo pri nas pogosto odvisno od vpliva in povezav, ne pa od stabilnega sistema.

Mecenstvo: Potencial, ki ostaja neizkoriščen

Razprava je pokazala, da ima mecenstvo v Sloveniji dolgo tradicijo, a negotovo sedanjost. Čeprav obstajajo posamezniki in podjetja, ki podpirajo kulturo, sistemske spodbude ostajajo šibke.

Razlika med sponzorstvom in mecenstvom je pri tem ključna: medtem ko sponzorstvo pričakuje promocijsko korist, mecenstvo temelji na dolgotrajni podpori brez neposredne protiusluge.

Sogovorniki so se strinjali, da bi lahko mecenstvo postalo pomembnejši steber financiranja kulture, če bi izboljšali zakonodajo, spodbudili davčne olajšave za donacije ter zagotovili večjo transparentnost in stabilnost financiranja.

Do takrat pa ostaja mecenstvo – kljub svojemu potencialu – podhranjen, a ključen del slovenske kulturne krajine.