Opozarjajo na trenutni položaj delavk in delavcev v luči prihajajočega praznika dela.
V sredo, ob 16. uri, se bo v Ljubljani odvil protestni shod ob prazniku dela, ki ga organizirajo Sindikat Mladi plus, društvo Iskra, sindikat ZASUK in Center za družbeno raziskovanje. Pridružujejo se jim Sindikat Tuš, Sindikat Spar, Sindikat Pošte SDPZ ter drugi.
Ob napovedani uri se bodo zbrali na Kongresnem trgu.
»Prvi maj - praznik dela - delavke in delavci izkoristimo za zaslužen počitek in sprostitev. Dan obeležujejo praznovanja, dobro se je in pije. Vsako leto pa imamo delavke in delavci vedno manj razlogov za praznovanje, medtem ko se skrbi, nezadovoljstvo in jeza povečujejo.
Življenjski stroški naraščajo, naše plače stagnirajo.
Na delovnih mestih se izkoriščanje stopnjuje, produktivnost se povečuje, število ur, ki smo jih primorani preživeti v službi, pa je vedno večje,« so uvodoma sporočili organizatorji shoda.
Razlogov za praznovanje 1. maja več ni, poudarjajo.
Tu je prekarno delo, ki ni več sprotno delo za pridobivanje izkušenj, temveč delo za preživetje. V prekarne delovne odnose niso več ujeti samo mladi do 30. leta starosti, saj ko delavec enkrat vstopi na trg dela v prekarni obliki, je velika verjetnost, da bo v njej ostal ujet tudi v poznejših letih.
»Tako visoka stopnja prekarizirane delovne sile ima veliko učinkov na vse delavke in delavce. Prekarni delavci na nek način predstavljajo konkurenco redno zaposlenim, saj so za delodajalce prekarne oblike dela praviloma cenejše, predvsem pa se lahko delavca hitro znebijo, če želijo.
Pri prekarnih oblikah dela ni nobenih varovalk pred odpuščanjem, ni odpovednih rokov, odpravnin, sodelovanje se lahko prekine brez kakršnegakoli razloga, prav tako ni drugih delavskih in socialnih pravic, kot so plačana bolniška odsotnost, dopust, plačan prevoz na delo, plačana malica in podobno.
Zato so ti delavci v izredno ranljivem in negotovem položaju, delodajalcem pa so seveda take oblike dela zelo povšeči.«
V trgovinah, domovih za ostarele, zdravstvenih domovih in drugih panogah delo postaja vse težje in bolj intenzivno, delavke delajo za tri, težko dobijo dopust, zamenjavo, delajo bolne, prihajajo na delo med prostim časom, med dopustom, težko planirajo prosti čas. Dela ni mogoče opraviti, ne da bi škodile svojemu zdravju in bile ves čas v prekršku.
Podjetja tako ustvarjajo pogoje, v katerih so delavke in delavci prisiljeni delati v lastno škodo, na račun večjih dobičkov, od katerih nimajo delavci nobene koristi.
Podjetja namesto zaposlovanja za polni delovni čas s standardno pogodbo vpeljujejo agencijske in druge prekarne delavke in delavce. V mnogih skladiščih so tako le prekarno zaposleni delavci, ki jih je mogoče hitro zamenjati.
Namesto, da bi razbremenili delavke vsega tega dela, so nam storitve, za katere smo kot družba že ugotovili, da jih krvavo potrebujemo - to so javni vrtci, javni domovi za starejše občane, delavske menze, javni zdravstveni sistem, javna stanovanja -, čedalje bolj nedostopne.
»Zato potrebujemo spremembe - toda ne spremembe po diktatu kapitala, ki želi ukiniti davke in vsakršne storitve skupnega dobrega ter uničiti vse, kar nam je trenutno še ostalo od javnih in univerzalno dostopnih sistemov.
Potrebujemo spremembe po meri ljudi - ki bodo šle v smeri skrbi za ljudi, za zadovoljevanje potreb, da bomo imeli kje živeti, kaj jesti; da bomo lahko prišli do zdravnika, ko zbolimo in uživali varno starost. Trenutno že večina ljudi teh najbolj osnovnih potreb v naši državi ne more zadovoljiti. Zato potrebujemo radikalne reforme po meri ljudi.
Ne potrebujemo pokojninske reforme, ki bo zgarane delavke silila delati dlje, ampak omogočiti dostojno življenje upokojenih delavk. Potrebujemo preoblikovanje trgovskih in drugih storitev v javne storitve, ki bodo delovale v korist ljudi, ne pa kapitala. Pogumen boj delavk v Tuš-u ob koncu lanskega leta je vlil upanje, da delavstvo lahko vzame stvari v svoje roke in doseže spremembe na bolje.
Njihov boj je pokazal, da stavka nikakor ni skrajno orodje, temveč da je skrajno zgolj kapitalistično izkoriščanje in naše životarjenje,« so še sporočili.
Izpostavili so tudi samozaposlene v kulturi; 100.000 jih je, številni od njih so v prikritih delovnih razmerjih.
»Teh 100.000 delavcev nas je povsem samoobremenjenih. Sami si krijejmo stroške dela, kot so prevoz in malica, stroški delovnih prostorov, opreme, materiala, pa tudi računovodske in administrativne stroške, da o prispevkih in davkih sploh ne govorimo.
Vse to so obvezni stroški, brez katerih samozaposleni sploh ne moremo oziroma ne smemo delati. Tako ni čudno, da o dopustu in bolniški, kaj šele o dodatnem izobraževanju ali regresu, sploh ne razmišljamo, saj si jih ne moremo privoščiti.
Prav tako pa si ne moremo privoščiti prihrankov, ki bi nudili varnost v obdobjih, ko ne moremo delati, četudi ne po lastni krivdi.«
