Točke izginjanja: Plesno-lutkovna predstava za odrasle

Trajanje: 50 minut

Plesalka in koreografinja Kaja Lin ter lutkovna ustvarjalka Maja Kunšič se prvič srečata v skupni raziskavi tematike spomina. Oder postane intimen prostor, kjer iz telesa in predmetov vznikajo drobci njunih osebnih spominov – krhki, izmuzljivi, a globoko prisotni. Kaj se zgodi, ko skušaš ujeti košček preteklosti? Kako hitro se točke spominjanja preobrazijo v točke izginjanja? Predstava poteka v prepletu gibanja in animacije, v kateri se telo in predmet prepletata kot enakovredna nosilca zgodbe.

Vsi smo delci tega, česar se spomnimo.
Ampak, kdo smo, če se ne spomnimo ničesar? Kaj pa, če je tisto, česar se spomnimo, izmišljotina? Kaj če sami zrežiramo svoj lastni spomin?

Naslov predstave Točke izginjanja je hkrati tudi naslov pesniške zbirke Lucije Stupica, ki je bila prvotni navdih plesalki in koreografinji Kaji Lin ter lutkovni snovalki Maji Kunšič. Ustvarjalki v predstavi raziskujeta različna razmerja, vezana na različne spomine pomenljivih dogodkov njunega življenja. Izhajata tako iz spominov telesa kot tudi različnih predmetov, hkrati pa preizprašujeta tudi razmerja: plesalka – predmet, lutkarica – predmet, plesalka – lutkarica, ženska – ženska, odnos – odnos.

Predstava združuje več umetniških zvrsti (dramska igra, lutke, poezija in ples), kar nadgrajuje dosedanji umetniški izraz obeh ustvarjalk. Oder bo tako postal intimen prostor njunih spominov, ki bodo vznikali skozi telo in različne predmete, ki vzbujajo spomin na otroštvo in tudi osebe, ki jih ni več.

Ustvarjalki bosta skozi predstavo odpirali globoka in eksistencialna vprašanja o tem, kako spomin oblikuje našo identiteto, zaznavanje resničnosti in razumevanje samega sebe.

Smo res zgolj skupek svojih spominov? Če je spomin osnova našega občutka sebstva, ali to pomeni, da brez spominov izgubimo svojo identiteto?

Kdo torej smo, če nimamo nobenih spominov? Ali obstaja nek del nas, ki presega spomin?
Je naš spomin zanesljiv? Koliko tega, kar se spomnimo, je resnica?
Bi bili brez bremen spomina lahko svobodnejši?

Ali so spomini del nas ali nečesa večjega, povezanega s kolektivno preteklostjo?

Kako močno na nas vplivajo tisti spomini, ki jih ne moremo zavestno obuditi, a v resnici močno vplivajo na naše življenje?

Ali je naša »večnost« odvisna od nekoga, ki se nas spominja oz. se nas bo spominjal?

Pri svojem snovanju izhajata iz različnih filozofskih zapisov. Najbolj pomenljiva je Platonova prispodoba spomina kot voščene plošče, ki jo uporablja v dialogu Teajtet. Kadar nekaj zaznamo in izkusimo, se to vtisne v vosek, tako kot se slika odtisne v mehko voščeno površino.