V sosednji Avstriji luknjo v lobanjo vrtala 13-letnica. Se lahko kaj podobnega zgodi tudi pri nas?

| v Globalno

Na avstrijski kliniki je 13-letna deklica med nevrokirurškim posegom pacientu zvrtala luknjo v lobanjo, kar sproža vprašanja etičnosti v operacijskih sobah. Kakšno je stanje v Sloveniji in kdo zastopa pravice pacientov?

Nevrokirurg v mariborskem univerzitetnem kliničnem centru Tomaž Šmigoc si ne predstavlja, kako bi lahko 13-letni otrok bil med operacijo v operacijski sobi, kaj šele, da bi vrtal v lobanjo pacienta.

»Preprosto ne moreš kar nekomu, ki gre, tudi če je to tvoj otrok ali pa komur koli iz ulice, dovoliti, da je zraven in izvaja, kar si se tudi ti konec koncev izobraževal in šolal in usposabljal, da lahko sploh opravljaš,« je zgrožen namestnik predstojnika oddelka za nevrokirurgijo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor.

Predpisi, kdo je lahko v operacijski sobi in kakšna je naloga posameznikov, so jasni.

»Neizkušena oseba pri takšnih operacijah ne sme biti prisotna. Mi imamo tudi svoj proces šolanja, da pridemo do te stopnje, da smo lahko sploh pri operaciji prisotni in da lahko potem izvajamo operacije in tudi ne izvajamo sami,« je še dodal Šmigoc.

In čeprav se morda na prvo žogo zdi, da do takšnega primera ne more priti v Sloveniji, temu ni tako.

Leta 2013 je zaradi podobne situacije službo izgubil plastični kirurg Franc Planinšek, ta je v operacijsko sobo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana dvakrat pripeljal svojega 14-letnega sina in vztrajal, da ta sodeluje pri operativnem posegu.

Odpuščena je bila tudi zdravnica in še en prisoten strokovnjak, ki je sodeloval pri operaciji, ki se je zgodila v sosednji Avstriji, vendar odvetnik oškodovanca meni, da odgovornost nosijo prav vsi prisotni v operacijski sobi, saj bi situacijo lahko preprečili.

»Načeloma vsak nosi svojo odgovornost, kar se tiče svojega dela in svojih zadolžitev in nalog, seveda, je tukaj največja teža potem na kirurgu, kot je nekako v tistem trenutku vodja tima,« je pojasnil Šmigoc.

Tomaž Šmigoc, namestnik predstojnika oddelka za nevrokirurgijo

Je pa zdravniško napako, vsaj v Sloveniji, veliko težje pravno dokazati.

»Za razliko od Amerike, kjer imajo možnost zavarovati zdravniški zaplet, tega pri nas ni mogoče. Vedno in vselej mora oškodovanec dokazovati zdravniško napako,« je razložil odvetnik Daniel Planinšec.

Prav tako so postopki dokazovanja na sodišču izjemno dolgi.

»Malo jih je, dolgotrajni so in če lahko malo primerjam odškodnine, ki so potem posledica takih postopkov, so te relativno nizke, če primerjam to s sosednjimi državami, recimo Italijo, Avstrijo in podobno,« je dodal zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj.

Hujši primeri so v Sloveniji sicer redki, ampak obstajajo. 

»Domnevno napačno uporabljeno zdravilo, zaradi katerega je potem pacient utrpel posledice, potem imamo poškodbe, ki so nastale v kirurškem posegu, prišlo do poškodbe tudi nekaterih živcev, ki naj ne bi bili operirani,« je še dodal Sušelj.

Marjan Sušelj, zastopnik pacientovih pravic

Kaj mora zdravnik storiti, če zazna napako pri drugem zdravniku?

»Določen sistem javljanja neželenih dogodkov, ki jih vnesemo v sistem, jih potem zadolžene osebe, ki so zato, običajno je to vodstvo klinike analizira in obravnava z vsemi vpletenimi,« je še razložil Šmigoc.

Na koga se lahko obrnejo pacienti?

»Zakon o pacientovih pravicah usmerja paciente v primeru, če niso bile stvari okej ali z odnosom niso bili zadovoljni ali ni bilo vse tako kot bi moralo, na zastopnika pacientovih pravic,« je dodal Sušelj.

Primer iz Avstrije še čaka na epilog.

Preberite še

Komentarji

Lokalno

Vse v Lokalno

Šport

Vse v Šport

Politika

Gospodarstvo

Slovenija

Scena

Svet

Vse v Svet

Kronika

Vse v Kronika

Kultura

Vse v Kultura