Profile picture for user Ljubljanainfo Ljubljanainfo
Ustvarjeno dne
Sre, 7.4.2021 14:32
Igralec Dario Varga je bil pred leti Debevec v Naši mali kliniki in Lepec v Petelinjem zajtrku, letos inšpektor Vrenko, ves čas pa izjemen interpret najrazličnejših vlog v predstavah Slovenskega mladinskega gledališča.

Sedaj se v gledališču pripravlja na novo predstavo Norišnica d.o.o., ki bo nadgradila trenutni trend ogledov gledaliških predstav preko spleta: tudi igralci bodo namesto na odru, igrali kar v svojih dnevnih sobah. 

Vrenka ste snemali med prvim zaprtjem države, ko so bila mesta prazna, okoli nas pa občutek apokalipse. Ste se kdaj v strahu pred okužbo s covid-19 na snemanju znašli v stiski? 

O tem nisem imel časa razmišljati. Nisem imel časa biti hipohonder, kar sicer sem. Snemanje je čisto posebno stanje, za katerega sta potrebni posebna energija in koncentracija, strah pa bi na to zelo slabo vplival. Težko mi je bilo gledati, kako se sodelavci dvanajst ur na dan mučijo pod maskami, igralci pa smo bili tega oproščeni. 

V Naši mali kliniki ste upodobili največjega slovenskega hipohondra, gospoda Debevca, ki se je epidemiji k sreči izognil. Kako bi bilo danes upodobiti takšen lik? 

Kritika sistema, še posebej zdravstvenega, o čemer je Debevec govoril vse svoje televizijsko življenje, se mi je zdela smešna, simpatična in zelo ljudska, vendar popolnoma neprimerna za današnji čas. V enem letu se je namreč cel narod spremenil v hipohondre. Ni več distance, saj smo vsi tako močno vpeti v to stanje, za komedijo pa potrebujemo odmik, tega pa danes ni. 

Dario Varga (FOTO: Mediaspeed)

Nekoč ste dejali, da je meja med vlogo in vašim življenjem pogosto zabrisana, kar je za igralca precej nenavadno. Inšpektor Vrenko je bil zaprt vase, razmišljujoč, začutili pa smo, da v njem vre. Kaj ste se od njega naučili? 

Igralci potrebujemo nekaj časa, da nam vloga zleze pod kožo in da jo začutimo. Ko se počasi približuje vlogi, jo vsrkava vase in jo nato izpljune kot del sebe. Zaradi velikosti vloge Vrenka in malo časa, ki sem ga imel na voljo za proces vstopanja vanj, se je zgodilo, da se je Vrenko bolj približal meni kot jaz Vrenku. Od vsake vloge, ki sem jo skozi svoje delo ustvaril, sem se nekaj naučil. Enako velja za vsakega novega človeka, ki ga spoznaš v življenju. Od Vrenka sem se naučil, da je dobro dvakrat premisliti, šele potem izreči. Dobro je razmišljati o tem, kar govoriš in ne govoriti tistega, o čemer razmišljaš. Pri Vrenku imaš občutek, da vsako stvar resnično razmisli, preden jo izreče. Če bi te Vrenko vprašal »kako si?«, bi ga to res zanimalo. To mi je všeč. Od njega sem se naučil, da ne bom nikoli nekoga vprašal »kako si?«, če me res ne zanima, kako je. 

Večino življenja živite v Ljubljani, vendar prihajate iz Murske Sobote. Kakšne vrline ste prinesli s sabo iz Prekmurja? 

V Prekmurju sem se naučil, kaj je cesta, naučil sem se, da moraš imeti neko stališče in izvedel, kako je iti od doma pri štirinajstih letih. Takrat sem se osamosvojil. Bil sem vrhunski športnik, prejemal sem zvezno štipendijo in od nje živel. Pri trinajstih letih sem postal profesionalni igralec namiznega tenisa, leta 1974 sem bil pionirski državni prvak Jugoslavije. 
 

Kakšen je stereotip Prekmurca? 

Prekmurci imamo zelo radi vse ljudi in jih razumemo. Biti Prekmurec je način življenja, mišljenja in tudi način, na katerega razumemo šale. 

Je za Prekmurce značilna tudi melanholija?

Mislim, da je to zmotno prepričanje, ki se je morda razširilo zaradi nekaj pesnikov, Panonskega morja in ravnice. To mi ni všeč, ker poznam tamkajšnje ljudi. Prekmurci smo dobri ljudje, radi imamo tujce, smo odprti in zelo odprtosrčni. 

Živa M. Brecelj

Starejše novice