Dr. Gregor Majdič: Zanikanje znanosti in nezaupanje v stroko je nerazumljivo

Novoizvoljeni rektor Univerze v Ljubljani dr. Gregor Majdič je Ljubljančan, znanstvenik, profesor na Veterinarski fakulteti, svetovni popotnik, športnik in pisatelj. 

Raziskovalno je do sedaj deloval predvsem na področju nevroendokrinologije, od sedaj pa bodo njegove moči usmerjene predvsem v obnovo pedagoškega procesa na Univerzi, oblikovanje samostojnega ministrstva za visoko šolstvo in znanost, približevanje znanosti javnosti in gospodarstvu ter odpravljanje nepravilnosti v akademskem okolju, kot so spolna nadlegovanja in neetičnost pri raziskovalnem delu. 

Vodenje Univerze v Ljubljani ste prevzeli v njenem najbolj krhkem obdobju, saj se večina študijskih programov izvaja na daljavo, negotovo pa je morda tudi naslednje študijsko leto. Kako se boste lotili te nove normalnosti oziroma kako nameravate Univerzo normalizirati? 

»Predvsem upam, da bo do jeseni zaradi cepljenja najhujši del epidemije mimo. Kot lahko vidimo na primeru Izraela in delno tudi že Velike Britanije, kjer je precepljenost visoka, cepljenje pomaga, da se dejansko življenje lahko vrne v normalne tirnice in upam, da bo tudi v Sloveniji do jeseni precepljenost tako velika, da se bomo lahko ukvarjali na Univerzi z drugimi stvarmi in ne več z epidemijo.

Analizirati bomo morali stanje po epidemiji in temu prilagoditi pedagoški proces, urediti nastanitve študentov in vrniti pedagoško delo nazaj v običajne okvire. Iz analiz po epidemiji pričakujem tudi pozitivne stvari, kot na primer možnost vključevanja vrhunskih strokovnjakov iz tujine v pedagoški proces preko spletnih orodij, vendar pa smo se vsi naučili, da mora osnovni pedagoško delo potekati v živo in ne na daljavo.«

V svojem programu ste omenili večjo odprtost do javnosti. Se boste kot rektor zavzeli predvsem za boljše komuniciranje?

»Vsekakor. Komuniciranje moramo izboljšati tako znotraj univerze kot navzven. Znanju moramo vrniti ugled v družbi, kar bomo lahko naredili le z več komunicranja z javnostjo.

Ustanoviti nameravam delovno skupino, ki bo v skladu z mojim programom pripravila izhodišča komuniciranja Univerze v Ljubljani z javnostmi ter delovno skupino, ki bo pripravila izhodišča, na kakšen način naj se univerza loteva okoljskih in družbenih sprememb.

Čim prej bom poskušal vzpostaviti stik s politiko in se pričel pogovarjati o tem, da bi nujno zopet potrebovali samostojno ministrstvo, ki bi pokrivalo visoko šolstvo, znanost in šport. Zelo pomembna prednostna naloga bo tudi vzpostavitev komunikacije znotraj univerze, saj je bilo te v preteklosti veliko premalo. Tako zaposleni kot študenti morajo dobiti občutek, da so del te univerze in da dejavno sodelujejo pri njenem delovanju.

Prvi korak za izboljšanje komunikacije sem že naredil z dogovorom, da bom reden gost v oddaji Študentsko oko, ki jo pripravljajo študenti na akademski televiziji.«

V svoji predstavitvi ste se zavzeli tudi za ničelno toleranco kakršnekoli diskriminacije in neetičnih dejanj na Univerzi, pri čemer ste izpostavili problematiko spolnih zlorab. Katere bodo še vaše prednostne naloge?

»Nujna bo tudi ureditev nepravilnosti, ki se dogajajo tudi v akademskem okolju, kot so spolna nadlegovanja, neetičnost pri raziskovalnem delu ... Če to ne bo urejeno do jeseni, kot je obljubljeno bo ena od prednostnih nalog nove ekipe po prevzemu mandata 1. oktobra pripraviti postopke sankcioniranja kršiteljev in zaščite žrtev, ki bodo dejansko delovali v praksi. 

Ena od prednostnih nalog bo tudi vzpostavitev sodelovanja s študentskimi domovi in iskanje možnosti, na kakšen način bi univerza spet lahko sodelavala pri urejanju delovanja študentskih domov. Izdelati bomo morali tudi načrt razpolaganja z raziskovalnimi sredstvi, ki bodo prišla na univerzo v primeru, da bo sprejet nov zakon o raziskovalni dejavnosti.«

Univerza je zibelka znanosti, do katere je marskido v družbi, žal, izgubil zaupanje. Čemu pripisujete ta fenomen?

»Morda bo kdo zmajal z glavo ob mojem odgovoru, a sam vidim največji vzrok v tem, da nam je enostavno danes predobro. Seveda se tudi v razvitih družbah soočamo z resnimi problemi, kot je recimo razslojenost družbe, zaradi katere nekateri živijo na robu preživetja, mladi pa zaradi prekarnosti vse težje pridejo do služb, a večinoma danes ne poznamo več lakote, vsakdo ima dostop do praktično neomejenih količin čiste vode, živimo v stanovanjih s centralnim ogrevanjem in otroci ne umirajo zaradi nalezljivih bolezni.

Zaradi tega smo lahko skeptični do cepljenja in drugih dosežkov znanosti. V afriških državah, kjer ponekod še vedno skoraj polovica majhnih otrok umre zaradi različnih bolezni, se ne sprašujejo smislenosti cepljenja, temveč si le želijo, da bi jim bila cepiva na voljo.

V ljudeh moramo spet prebuditi zaupanje v znanost, pokazati jim moramo, da je znanost tista, zaradi katere danes lahko živimo tako brezskrbno.«

Glede na to, da je v družbi veliko nasprotnikov cepljenja, ste znanstveniki verjetno pred veliko nalogo, kako povrniti zaupanje v stroko. Kako razumete zanikanje, celo blatenje znanosti in trenutno stanje v družbi?

»Meni je povsem nerazumljivo, da imamo dokazano neškodljivo in učinkovito cepivo, ki prepreči nekatere vrste raka, to je cepivo proti HPV virusom, vendar številni starši zaradi prebiranja lažnih informacij na spletu svojih otrok ne želijo zaščititi proti tej smrtonosni bolezni. Zanikanje strokovnosti in nezaupanje v stroko je včasih res nerazumljivo.

Pred časom sem prebral zapis nekoga, ki je nasprotoval cepljenju, češ, kako da zdravniki, ki so vendarle najboljši dijaki in nato še šest let študirajo na fakulteti, ne spredvidijo cepilne prevare.

Ta zapis, žal, zelo odseva današnje stanje v družbi, ko se ne vprašamo ali informacije, ki smo jih v nekaj minutah prebrali na svetovnem spletu, držijo, temveč se rajši sprašujemo, zakaj ni strokoven nekdo, ki je določeno področje študiral šest let in je za to, da je pridobil diplomo, prebral ogromno količino zelo debelih knjig.

Je za to kriv internet?

»Seveda. Velik del nezaupanja v znanost prispevajo družbeni mediji. Svetovni splet ima ogromno koristi, vendar ima tudi slabosti.

Ena od njih je ogromna količina lažnih informacij, ki krožijo po njem. Če je bilo potrebno za izdajo neke knjige pred desetletji veliko časa in dela, lahko danes vsakdo objavi, kar želi in ljudi prepričuje s svojimi napačnimi pogledi.

Ljudem se danes zdi, da lahko pogledajo nekaj strani na spletu in že so strokovnjaki za medicino, prehrano, transport, energetiko ali karkoli drugega.

Znanost seveda še ogromno stvari ne ve, kar je nenazadnje njena definicija. Če bi vse vedeli, znanosti dejansko ne bi več potrebovali. A mnogo stvari zatrdno vemo, in če ne bi bile lažne informacije pogosto škodljive, bi se lahko le nasmehnil ob neumnostih, ki jih lahko prebremo na spletu.«

Verjetno je velik izziv univerze tudi vprašanje, kako prihodnjim generacijam privzgojiti kritičen odnos do informacij ...

»Mislim, da bo en glavnih izzivov izobraževanja v prihodnjih letih, kako novim generacijam privzgojiti kritičen pogled na množico danes dostopnih informacij, ter zaupanje v strokovnost.

S takšnim izobraževanjem bomo morali začeti že zelo zgodaj, v osnovnih šolah in ne šele na univerzah.

Vse izobraževalne ustanove, tudi univerze, pa se bomo morale truditi znanost bolj približati ljudem, da bodo razumeli, kaj je prava znanost, kako deluje in bodo posledično znali bolj kot danes kritično presojati informacije, do katerih pridejo na družbenih omrežjih.«

Kako boste delo univerze približali javnosti in bolje sodelovali z gospodarstvom? 

»Univerzo bom približal javnosti z različnimi dejavnostmi, kot so organizacija javnih poljudnoznanstvenih predavanj na univerzi, organizacija javnih razprav o temah, ki razdvajajo družbo, zavzemanje stališč in javno predstavljanje strokovno utemeljenih stališč ob pomembnih vprašanjih, kot je recimo trenutno zakon o vodah.

En od ukrepov, kako spodbuditi več sodelovanja z gospodarstvom, bodo vsebinska srečanja z gospodarstveniki, kjer bomo predstavljali, kaj delamo in kje lahko sodelujemo.

Spodbujali bomo tudi prenos znanja z univerze na gospodarstvo, kot na primer preko prodaje patentov in licenc in ustanavljanja odcepljenih podjetij, pri čemer je pomembno vedeti, da odcepljena podjetja niso in ne smejo biti namenjena temu, da v njih delajo zaposleni na Uuniverzi in preko njih tržijo svoje znanje, temveč so namenjena trženju izdelkov, razvitih na Univerzi v Ljubljani.«