Hana Brvar je 26-letna pravnica, ki se je po koncu študija odpravila v Dubaj, kjer zadnji dve leti opravlja delo stevardese za znano letalsko družbo. Z njo smo se pogovarjali o življenju v Dubaju, zanimivih prigodah na letalu in največjih izzivih.
Dokončali ste študij prava, nato pa ste se odpravili v Dubaj, kjer opravljate delo stevardese za eno najbolj prestižnih letalskih družb na svetu. Zakaj ste se odločili za to pot?
Verjetno bi lahko rekla, da je bila to najbolj spontana odločitev v mojem življenju. Moja zgodba ni ena izmed tistih, ki se začne z otroškimi sanjami o letenju okoli sveta. Res je, vedno sem rada potovala in odkrivala tiste bolj skrite kotičke, drugačen način življenja kot ga poznamo mi in ne najbolj turističnih delov sveta. Vendar pa si dobri dve leti nazaj nisem niti približno predstavljala, da bom danes tu, kjer sem.
Kako je potekal izbor za omenjeni delovni položaj? Ste pričakovali, da boste izbrani?
V začetku februarja 2019 mi je mama poslala povezavo spletne strani, ki je napovedovala, da bo 29. marca dotična letalska družba iskala stevardese v Mariboru. Takrat sem zaključevala študij prava in o tem niti nisem imela časa razmišljati. Zadnji dan sem se odločila, da poskusim – povsem brez pričakovanj. Sama sprva nisem niti pomislila na to, da bi mi lahko uspelo.
Na »open day-u« so nam postavili nekaj nalog, kjer jih predvsem zanima tvoja komunikacija, delo z drugimi, in reševanje problemov. Na koncu dneva nas je izmed sedemdesetih ostalo šest. Opraviti je bilo potrebno še test angleščine in psihološki test (od doma), zadnji korak pa je bil intervju preko interneta, neposredno iz Dubaja.
Med nedeljskim kosilom so mi sporočili, da sem dobila službo. Občutki so bili mešani. Si vesel za to priložnost, ampak žalosten, ker se zavedaš kaj vse puščaš za sabo.
Ste si pred začetkom dela predstavljali službo na drugačen način ali je izpolnila vaša pričakovanja?
Svojo službo dojemam kot avanturo življenja o kateri bom govorila svojim otrokom. Kar me je gnalo v ta nori svet v katerem živim danes je zavedanje, da če tega ne storim zdaj, ko sem še mlada, tega ne bom storila nikoli. Kaj vse bi lahko zamudila, če bi se vdala v strah, ki me je občasno prešel, ko je bilo potrebno spakirati vse moje življenje v dva kovčka.
Danes vem, da si nikoli ne bom upala voziti avtomobila v Indiji, da te opice v Kuala Lumpurju oropajo še hitreje kot domačini v Braziliji, da ima Edinburgh eno najlepših božičnih tržnic; da je Moskva še bolj mrzla, kot si lahko predstavljaš. Pa razgled iz letala pred pristankom na Maldivih in da so ogromni ameriški vojaki, ki odhajajo na misije v Afganistan in Irak eni najbolj prijetnih ljudi na letalu. Bangkok res izgleda tako, kot je prikazan v filmu Hangover.
Ja, služba je več kot izpolnila vsa pričakovanja.
Kako izgledajo usposabljanja za stevardeso?
Delo stevardese ni povsem enostavno in obsega široko področje spretnosti – od zagotavljanja varnosti, strežbe, pa do vseh možnih medicinskih primerov, kjer si v prvi vrsti tudi, če kdo potrebuje oživljanje. Za učenje tega sta namenjena prva dva meseca po prihodu v Dubaj. Takrat še ne letiš, vendar pa je tvoj urnik neverjetno natrpan – ja, to lahko rečem kljub temu, da sem zaključila študij prava.
Vstajaš ob četrti uri zjutraj, ob šestih se začnejo predavanja na tako imenovanem »training college-u«. Ta trajajo do 15.30, nato sledi učenje, saj si izpiti namreč sledijo vsak dan.
Naučiš se osnov prvovrstne postrežbe, nuditi prvo pomoč v vseh možnih situacijah, ki se lahko pripetijo, kako pogasiti požar, kaj storiti, ko se deset tisoč metrov nad Zemljo in najbližjo porodnišnico rodi otrok, kako evakuirati letalo v devetdesetih sekundah, kako odpreti in zapreti vrata, ki so vsaj desetkrat težja, kot ti sam.
Kako reagirati v primeru ugrabitve letala, kako preživeti na ekstremnih temperaturah v primeru strmoglavljenja ali pristanka na vodi. Vse v petkah in rdeči šminki.
Po dveh mesecih sledi letenje. Na prvih dveh letih dejansko ne delaš, vendar samo spremljaš kako vse kar si se naučil v teoriji, deluje še v praksi.
Katera je najboljša in najslabša plat vaše službe?
Vsi ti luksuzni hoteli in samopostrežni zajtrki. Razgled iz hotela v Kuala Lumpurju. »Mango sticky rice« v hotelu v Bangkoku. Notranjost hotela v Amsterdamu. Balkon z razgledom na palme in plažo na Mauritiusu. Zajtrk v Madridu. Postrežba v Indiji…
Služba ti da občutek, da pripadaš določeni skupini. Med kabinskim osebjem se splete posebna vez. Kljub temu, da na vsakem letu letiš z drugo posadko, veš, da so to edine osebe, na katere se lahko zaneseš, če se zgubiš v zapletenem sistemu podzemnih železnic in vlakov v Seulu. Življenje, kot ga ne poznajo drugi.
Nikoli ne rečemo »grem na Maldive«. Rečeš »imam Maldive«. Lete si lahko tudi menjamo, vse dokler je znotraj legalnega počitka – »Kdo hoče Frankfurt? Potrebujem Stockholm!«. Kot, da je svet naš.
Služba stevardese zveni glamurozno in enkratno. In če imaš glavo na pravem mestu, to tudi je. Vendar pa nihče razen nas ne ve, da te let do Savdske Arabije in nazaj v Dubaj izmuči do zadnjega atoma. Da te časovni zamik po ultra dolgih letih položi v posteljo za en dan popolne neproduktivnosti. Zamudiš rojstne dneve bližnjih, za Božič in Novo leto si nekje na nebu. Vikendi ne obstajajo.
Vedno si zgolj obiskovalec tujih krajev, doma nisi nikjer. Odrekla sem se možnosti, da še naprej na treninge vozim svoji sestri in ju spodbujam na njuni poti. Odrečeš se občutku doma. Ker Dubaj je lep in velik in bogat, vendar nikoli ne bo moj dom. To bo vedno moje Zagorje. Na vsakem letu delaš z drugo ekipo, pa vseeno je delo stevardese zelo osamljena služba. Vidiš ogromno novih krajev, pa nimaš ob sebi nikogar s katerim bi to delil.
Se vam je v službi pripetil kakšen neljub ali bizaren dogodek?
Pri opravljanju te službe res spoznaš vse čudesa sveta – vse od krajev pa do ljudi. Eden sicer bolj simpatičnih pripetljajev se mi je zgodil na poti iz Dubaja v Sydney. Leteli smo ponoči, potnikov ni bilo veliko. Vsi so spali, na letalu je vladala popolna tišina.
Nato pa sem sredi kabine, pri vratih opazila žensko. Ker se ni premaknila, sem se odločila, da pristopim in vprašam, če ji lahko kako pomagam, ponudim pijačo. Sledil je njen odgovor, ki me je pustil brez besed: »Ne, ne, vse je v redu, samo čakam na naslednjo postajo, da lahko izstopim.«
Ko sem ji uspela obrazložiti, da smo nekje sredi Indijskega oceana, da je »njena postaja« hkrati tudi edina postaja in imamo do tja še vsaj 8 ur, sem jo pospremila na njen sedež, skuhala čaj in priporočila ogled filma. Ko sem čez nekaj minut želela preveriti kako se počuti, je že spala. Vse do danes nisem uspela ugotoviti, ali je imela gospa kakšne psihične težave, ali pa jo je let le utrudil.
Kakšno je življenje v Dubaju? Ga imate za svoj dom?
Izjemno cenim svojo službo. Cenim vsak let, vsako potovanje, ne glede na to kako zelo sem utrujena ker sem prebedela celo noč na letalu in stregla poln Airbus 380, v katerem je v »economy« razredu prostora za 427 potnikov. Še po dveh letih težko verjamem kako zelo velika priložnost je to.
Vendar pa kljub temu pridejo težki dnevi. Pogrešam družino, prijatelje, Slovenijo. Dubaj je lep in velik in bogat. Vendar ni tistega občutka domačnosti. To najdem samo v Sloveniji, v mojem Zagorju ob Savi.
Hano Brvar lahko spremljate na njenem Instagram profilu in Facebook strani.
Starejše novice
